So seveda primeri, ko imajo demonstracije pred sodiščem smisel – a le takrat, ko gre za skrajno skorumpirano sodstvo, ki pa lahko obstaja le v podobno pokvarjeni državi nasploh. Takih, priznajmo, je malo, in Slovenija še zdaleč ni med njimi, kakorkoli že posamezniki sem ter tja zlahka ocenjujejo stanje kot katastrofalno.

Ker že omenjam šport, naj začnem z že pokojno novinarsko legendo bivše domovine Mladenom Delićem. Kadar smo poslušali njegove komentarje nogometnih tekem, je bilo približno takole. Generacija, ki se ga ne spominja, naj si predstavlja razburjen glas, v katerem je mešanica glasnega protesta, obupa, razočaranja, gneva, žalosti in jeze. »Ljudi moji, je li to moguće? Kakav grubi prekršaj a pištaljka ostaje nema! Kako to sudija neće da vidi!« To je bilo seveda, če se je zdelo, da je kdo iz tujega moštva naredil prekršek nad domačim igralcem. Ko pa je kakšen domači igralec tujemu polomil kosti, je bilo slišati takole: »E pa neće protivnici tek tako slomiti našu obranu. Čvrsto i hrabro igraju naši momci. Samo tako napred!«*

Zarote

Prav v tem je čar fanatizma. Lahko se strastno opredeljujemo in dihamo le za eno stran. Pri tem ne bomo nikoli osamljeni. Morda še najbolj takrat, če dosledno zasledujemo zakonitost in pravičnost. V ostalih primerih pa se razdeljenost Slovencev kot nekakšen genetski zapis dokazuje že skozi desetletja in generacije. To razdeljenost neizogibno spremlja fanatizem. Liki, ki jih je kamera ujela na ponedeljkovih in sredinih demonstracijah pred sodiščem v Ljubljani, so bili liki Fellinijevih ali Kusturičevih filmov. Vsi so vedeli vse, kar je treba vedeti. Prvi, da je Janša nedolžen in je svet zarota, drugi, da je kriv in mu zapor ne sme uiti. Prvi so padali v trans, ker so zagledali hudiča, drugim se je prikazala Marija. Oboji so imeli halucinacije, ki še trajajo. Edina oprijemljiva stvar v »ozadju« je trdo delo kriminalistov, tožilcev in na koncu sodnika, ki je vodil obravnavo. Pravzaprav sodnice (o tem bo moral Boštjan M. Zupančič globoko razmisliti). Vsi ti so pisali sodbo. Kot do nadaljnjega kaže, so sicer najpomembnejšo vsebino sodbe prispevali obtoženi. Vendar – pazimo – ne nazadnje nikjer ne piše, da mora obveljati. Ne glede na to pa si lahko poskušamo predstavljati, kako pride do sodbe in kako sodnik odloča.

Predstavljajmo si za hip, da gre za zaroto. Ne bi bilo prvič, a v takem obsegu je bila najbrž zadnja leta 1948, ko smo imeli dachavske procese. Ti so bili mogoči v razmerah, kjer je policija imela povsem drugačna pooblastila in še ta zlorabljala, kjer so tožilci preganjali ostanke kolaboracije, dejanske in domnevne, kjer je bilo treba najti notranjega sovražnika, četudi ga ni bilo oziroma prav zato, in zlasti v razmerah, kjer je bil demokratični nadzor represivnih institucij nepredstavljiv.

Danes bi to pomenilo, da se je zoper Janšo in soobtožene najprej zarotila tuja policija (avstrijska in finska), za njo pa še naša. Zarote domača policija ni mogla preprečiti, kljub temu da je leto dni prikrivala avstrijsko depešo. Združene mednarodne sile so dosegle, da je Avstrija, sicer znana po demokratičnem pravosodnem in tudi siceršnjem sistemu, izrekla obsodilno sodbo, tik za njo še Slovenija, Finska pa se nanjo pripravlja. Se nam zdi verjetno, da so se stvari dogajale kot mednarodna zarota proti enemu najpomembnejših slovenskih osvoboditeljev? Malo verjetno.

A poglejmo še drugo stran. Se nam zdi verjetno, da je dokazov kljub mozaiku, ki je videti kar popoln, vseeno premalo? Pripovedi o biomasi sicer vsakogar, ki je pri zdravi pameti, spravijo v neustavljiv krohot, a to še ne pomeni, da dokazov, ki jih mora zbrati tožilstvo, morda le ni premalo za »prepričanje onkraj dvoma«.

Sodnik se giblje v prostoru, ki je poln ovir. Presojati mora vrsto dokazov, ki jih je pripravilo tožilstvo. Zanj si sicer težko predstavljamo, da bi v današnjih razmerah kar na slepo, morda zaradi politične ali kakšne druge antipatije, preganjalo obdolžence. Nadalje mora sodnik skrbno presojati vse, kar navajajo obdolženi in njihova obramba. Presoja dokazov in njih dopustnosti je eno najtežjih vprašanj kazenskega postopka. O tem je izčrpno pisala prof. Katja Šugman Stubbs, specialistka prav za to področje. Lahkotno pisanje nekaterih sicer uveljavljenih pravnikov o procesu zoper Janšo kot pravni izmišljotini in o pravnikih, ki so zanič, če mislijo drugače, pač kaže na nedopustno prenagljenost, nekorektno diskreditacijo, morda tudi fanatizem.

Nenaklonjenost po definiciji

Še en del sodnikove presoje zasluži posebno pozornost – odločitev o sankciji. Tej je pomemben del disertacije posvetila Mojca Mihelj Plesničar z Inštituta za kriminologijo. Desetine strani govorijo o okoliščinah, ki vplivajo na sodnikovo odločitev. Sem spadajo primeroma pravni dejavniki (namen kaznovanja, če je zapisan v zakonu; problem pogajanja o sankcijah, kadar do njega pride; olajševalne in obteževalne okoliščine ipd.). Pri nepravnih dejavnikih pa se sodnik srečuje z vrsto psiholoških mehanizmov in procesov, zavednih in manj zavednih (okoliščine na strani obtoženca, socialne in osebnostne značilnosti sodnika, vloga čustev).

Ob tem, ko ima vključen svoj razumski aparat, pomembnega dela osebnosti – čustev – ne more izključiti. Soglašati je treba z dr. Pirnatom, ki je rekel, da se na žalost mora strinjati z oceno o pogumu, ki ga je pokazala sodnica pri izreku obsodilne sodbe. Soočala se je namreč z marsičim. Pomemben del javnosti (ki ga v vseh anketah opredelimo kot zvesto in številčno prepričljivo volilno telo in katerega verjetno najbolj fanatičen del se je zbral pred sodiščem) doživlja kazenski postopek kot napad na lik in delo osvoboditelja Janše, kot zaroto sodnikov, ki jih je – po izrečenih besedah udeležencev – treba kastrirati, in kot kontinuiteto rdečega totalitarizma. Ni lahko sodniku hoditi po cesti in v vsakem petem ali desetem mimoidočem razbrati najmanj sovražen pogled.

Nadalje se je soočala z mediji, ki neusmiljeno teptajo etične kodekse, objavljajo njeno fotografijo, pišejo o povezavah, domnevnih intimnih vezeh strank kazenskega postopka in podobne umazanije. Soočala se je tudi s preteklimi dejanji, morda se je spomnila tožilca, ki so mu razrezali gume na avtomobilu, sodnice, katere hči je le po naključju ostala živa, ko je pod njenim oknom razneslo eksploziv.

Ko bi sodnika vprašali, ali potrebuje pogum pri odločanju, bi bil edini pravilen odgovor v normalnih razmerah, da ne razume vprašanja. Ste že slišali za pogumnega urarja, čevljarja, strojepisko ali matematika pri opravljanju njihovega dela? Enako nelogično bi se moralo slišati za sodnika. Če se ne, pomeni, da je nekaj hudo narobe. K temu, da je tako narobe, v mnogočem prispevajo neprekinjeni napadi na sodstvo, kjer je v prvih vrstah minister Pličanić. A njegova prva naloga bi bila braniti sodstvo pred takimi dejanji. Javno mnenje po definiciji ne more biti posebej naklonjeno sodstvu. Kdorkoli se je srečal s kaznijo, je težko zadovoljen. In vsaka pravda ima dve stranki in le malo možnosti je, da ne bi bila vsaj ena nezadovoljna. Tako imamo v množici s pravosodjem nezadovoljnih vse obsojene v kazenskih postopkih in polovico tistih, ki so izgubili sosedske pravde za kakšne pravice. Tudi zaradi te neizogibne zakonitosti je treba paziti na ugled sodstva. Z zahtevami na primer po omejenem mandatu sodnikov pridemo le do odločanja v strahu za službo in absolutnega znižanja standardov sojenja.

Če se vrnemo k možnosti, da je sodišče zmotno presodilo, bi vseeno morali ostati mirnejši. Prav za take primere je zakon predvidel vrsto varovalk, da se komu ne bi zgodila krivica. Pritožbeno sodišče bo odločilo o napakah, če jih bo našlo. In če kaj spregleda tudi to sodišče, čeprav je manj verjetno, ker bo na napake posebej opozorila obramba, so na vrsti še izredna pravna sredstva.

Za razmislek o celotni zadevi bi moralo veljati, da nas ta sodba ne bi smela posebno vznemirjati. Je le ena izmed odločitev sodišča v daljšem postopku, ki še ni končan. Vse je še mogoče. Skrbeti pa nas bi moral odziv dela javnega mnenja, nekaterih političnih strank in njih predstavnikov ter nekaterih medijev, tudi prepoznavnih posameznikov iz akademskega prostora. Prejšnja oblast bi v njihovem početju utegnila razbrati ogrožanje družbene ureditve. Še dobro, da smo v demokraciji in je spodkopavanje pravosodnega sistema zgolj svinjarija, ni pa kaznivo.

* Ljudje moji, je to mogoče? Kakšen grob prekršek, a se piščalka ne oglasi. Le kako, da sodnik tega noče videti! – Nasprotniki pa že ne bodo kar tako zlomili naše obrambe. Čvrsto in hrabro igrajo naši fantje. Le tako naprej!