Gledano z distance bi italijanske sodnike in tožilce iz tistih časov lahko poimenovali za neke vrste laične jezuite z avreolo. Takšen je bil status italijanskih magistratov, še preden so na začetku devetdesetih pridobili naziv rešiteljev nacije in z operacijo »čiste roke« za nekaj časa v deželi sonca prevzeli oblast. Rezultat tistega, relativno nasilnega, skorajda robespierovskega poskusa sodnikov in tožilcev, da bi deželo očistili korumpiranosti, so bili polni zapori politikov in podjetnikov. A tudi vstop Silvia Berlusconija na politično prizorišče. To pa je travma, ki se je Italija poskuša rešiti še danes, dvajset let kasneje.

Zvezdniki

Magistrati, tako uradnike na področju sodstva dosledno imenujejo v Italiji, opravljajo pretežno sodniške in tožilske funkcije. A to sta le dve najbolj pogosti dejavnosti državnih uradnikov, ki jih je v Italiji približno pet tisoč. Za kariero magistrata se kandidati odločijo po končanem študiju prava, ustrezni specializaciji ter uspešno opravljenem izpitu, ki jih razpiše država. Ko se mladi magistrati vključijo v vrsto izbrancev, njihovo kariero še naprej spremlja zanje zadolženi mentor. Ta, recimo mu duhovni vodja, mlademu magistratu svetuje nadaljnje korake. Nekomu, ki je začel kariero na sodišču, kasneje pa ugotovil, da mu sojenje ne ustreza, lahko mentor pomaga, da se preusmeri na bolj analitično delovno mesto. Delo na ustavnem sodišču v kabinetu enega od ustavnih sodnikov je denimo taka zaposlitev. Ali pa pravno-administrativne službe številnih italijanskih ministrstev. Tudi vlada v Rimu ima svoje magistrate. Njihova vloga je, da preverjajo pravno veljavnost vladnih ukrepov in odločitev. V času ene od Berlusconijevih vlad mi je magistrat, ki je delal v palači Chigi, zaupal, da je to bilo najhujše obdobje njegovega življenja. »Ne enkrat, nekajkrat na dan moram kršiti zakon,« mi je dejal.

Delo magistratov, predvsem pa tožilcev in sodnikov (posebnost italijanskega sodnega sistema je, da sta ti dve karieri zamenljivi), formalno vodi in nadzira Consiglio superiore della magistratura (CSM ali vrhovni sodniški svet). Neodvisnost in avtonomno delovanje magistratov določa 104. člen italijanske ustave, po določbi 105. člena ustave ju zagotavlja CSM. Najvišjemu organu magistratov formalno predseduje predsednik republike, poleg zagotavljanja avtonomije pa CSM odloča tudi o zaposlitvah, delovnih zadolžitvah, službenih premestitvah, napredovanju in disciplinskih ukrepih.

Prav ta neodvisni status, ki mu v Evropi, razen v Španiji, ni primerjave, je leta 1992 omogočil, da se je na milanskem tožilstvu organizirala skupina sodnih preiskovalcev. Prvo dejanje »čistih rok« je bila aretacija Maria Chiese, člana italijanske socialistične stranke. 17. februarja 1992 je Chiesa, kandidat za župana Milana, v nekem domu za ostarele od lastnika majhnega podjetja za čiščenje prevzel 7 milijonov lir v gotovini. Vsota je bila polovica dogovorjene podkupnine in je ustrezala desetim odstotkom vrednosti naročil, ki jih je podjetju zagotavljala na severu močno zakoreninjena socialistična stranka. Chieso je izdal lastnik podjetja. Naveličal se je plačevati podkupnino. Obvestil je preiskovalce. Mladi magistrat Antonio Di Pietro je Chiesi nastavil past in ga aretiral. Dogodek – Chiesa je v paniki pred preiskovalci ovojnico z gotovino vrgel v straniščno školjko – so naslednji dan na prvih straneh objavili vsi italijanski časopisi. Vključno z izjavami Bettina Craxija, takratnega vodje socialistov. Craxi je zanikal povezanost Chiese in socialistične stranke, ki se je pripravljala, da ponovno prevzame oblast v deželi. »Chiesa je osamljen primer tatiča,« je dejal Craxi. Dve leti kasneje je milansko sodišče Craxiju zaradi korupcije in nezakonitega financiranja politične stranke naprtilo dolga leta zapora. Toda Craxi je, še preden so mu odvzeli prostost, zbežal v Tunizijo. Odhod Craxija in številnih drugih voditeljev je ustvaril politično praznino. Po vzoru na milanske čiste roke so v Italiji vzniknile mnoge druge skupine tožilcev. Milanski preiskovalci so postali zvezde, govorili so jezik, ki ga je želelo slišati politike naveličano ljudstvo. Mani pulite so sestavljali briljantni preiskovalci in pametni ljudje. Njihova poročila so bila odlično čtivo, sodni procesi izjemno zanimive predstave. Zapori so se polnili, bilo je obdobje, ko je sodni pregon grozil polovici italijanskih poslancev. Tožilstvo v Milanu se je prestrašilo. Politike je nekajkrat javno pozvalo, naj ukrepajo. Tožilstva ne morejo upravljati države, so trdili v Milanu. Toda pritiskom in grožnjam, naj zaustavijo preiskave, se čiste roke niso uklonile.

Visoka stopnja zaupanja

Njihovim razkritjem je poleg enkratne kombinacije in nadarjenosti ljudi, ki so vodili preiskave, botrovalo tudi dejstvo, da so v Milanu uporabili moderno tehnologijo in se računalniško povezali z drugimi tožilstvi v državi. Tako so v bliskovito kratkem času razkrili nacionalno koruptivno mrežo, ki se je napletla med politiko in gospodarstvom. Italijanski politični razred je bil deklasiran, zapori polni, nekaj podjetnikov je storilo samomor. Bili so dramatični časi. Antonio Di Pietro, ki je bil po mnenju mnogih orodje bolj razmišljajočih članov skupine čistih rok, ni poznal milosti. Še preden je Berlusconi, čigar največji zaščitnik je bil prav Craxi, stopil v politiko, mu je Di Pietro obljubil, da ga bo spravil v keho. Ko je bil leta 1994 prvič izvoljen, je Berlusconi Di Pietru ponudil ministrski stolček.

Dvajset let kasneje je Di Pietro na koncu politične kariere. V nekem smislu je njegovo vlogo prevzel kričač Beppe Grillo. Italijanska tožilstva spet delujejo nepovezano, v sodnih dvoranah vztraja le še ena nekdanja članica čistih rok. Rdeča toga, Ilda Boccassini je tik pred tem, da Berlusconija zaradi organizirane prostitucije spravi za zapahe. Televizijskemu mogotcu, ki je v zadnjih dvajsetih letih popolnoma dominiral na politični sceni, ni uspelo, da bi si politično podredil italijansko sodstvo. Tudi vsi njegovi zakonodajni poskusi, da bi si zagotovil imuniteto pred sodnim pregonom, so padli v vodo. Cesar je razgaljen in postaran, toda v državi, kjer je korupcija veliko širši pojav, kot je bila pred dvajsetimi leti, Berlusconi še vedno vleče vse niti italijanske politike. Da, tudi z manifestacijami pred italijanskimi sodišči, kjer proti njemu potekajo trije procesi. Po rezultatih javnomnenjskih anket le še 7,3 odstotka Italijanov zaupa političnim strankam, sodnikom in tožilcem pa kar 48 odstotkov. To je več kot katoliški cerkvi, sindikatom ali katerikoli drugi kategoriji.