Kriza slovenskega gospodarstva in Slovenski državni holding

Cimos je nastal leta 1959 na osnovi kooperacijske pogodbe med Tomosom in francosko firmo Citroen; leta 1972 je postal samostojno združeno podjetje, leta 1996 pa delniška družba Cimos. Krmilo družbe Cimos d.d. je leta 1997 prevzel Franc Kraševec, dipl.ing. strojništva, ki je za posamezna področja izbral štiri izvršne direktorje. V obdobju 2004 do 2006 je Cimos pridobil tudi večinski lastninski delež Litostroja. V tem obdobju je Cimos odkupil tudi velik delež livnice Velika Kikinda, odprl je nove centre v Srbiji in Črni gori ter pridobil Hydraulic Research Center Blansko na Češkem. Pod vodstvom Franca Kraševca je Cimos d.d. zelo hitro, pretežno s krediti, priključeval nova podjetja, ki so imela težave z likvidnostjo. Proizvodnjo in podjetja so razvrstili v štiri skupine, glavni steber predstavlja proizvodnja avtomobilskih delov za znane tovarne avtomobilov.

Slovenski proizvajalci avtomobilskih delov so želeli dvigniti proizvodnjo na višjo raven, zato je osem slovenskih podjetij avtomobilske industrije, vključno s Cimosom, novembra 2010 podpisalo pogodbo o ustanovitvi partnerstva SiEVA s ciljem, da bi povečali vlaganja v raziskave in razvoj ter sledili trendom v svetovni avtomobilski industriji, z začetnim kapitalom 20 milijonov evrov. Zavezali so se, da bodo v naslednjih letih v industrializacijo vložili vsaj 250 milijonov evrov, da bodo ustvarili 1500 novih delovnih mest in da bodo zaposlili najmanj 50 vrhunskih razvojnih strokovnjakov; žal so se načrti samo delno uresničili, vzrok je bil najverjetneje premalo znanja in pomanjkanje sposobnih strokovnih kadrov.

Skupina inženirjev je po objavi prodaje Litostroja Power tujcem protestirala in iskala slovensko rešitev. Nastala je pobuda, da bi našli domačega vlagatelja in domač kapital, s katerim bi Litostroj odkupili, proizvodnjo na novo organizirali, razširili proizvodni program in povečali storilnost na raven sodobne proizvodnje. Kljub naporom še nismo našli domačega kupca, Litostroj Power pa je pa še vedno last Cimosa.

Slovenska inženirska zveza je skupaj z državnim svetom 12. septembra 2012 organizirala posvet z naslovom »Slovenija mora ostati proizvodna država« s poudarkom na kritičnem finančnem stanju, ki ovira razvoj gospodarstva. Razprava je tekla o perspektivi Litostroja, o stanju v gradbeništvu in v lesnopredelovalni industriji. Inženirji smo na tem posvetu odprli vprašanje o odgovornosti lastnikov, med katerimi so tudi banke, o vzrokih za slabo gospodarsko stanje podjetij in o delovanju nadzornih svetov, ki so soodgovorni za uspehe podjetja, ter v zvezi s tem tudi o odgovornosti obojih za vračanje dolgov.

V nekaterih strankarsko-političnih krogih Slovenije so prepričani, da je s trgovanjem oziroma s prodajanjem slabih podjetij možno uspešno izravnati državni proračun, sanirati od preteklih vlad prezadolžene banke, kupovati nova delovna mesta in zagotavljati standard prebivalcev ter socialni mir. Vprašanje je, ali je podjetje, ki posluje na spodnjem robu rentabilnosti, bolje sanirati ali slabo prodati; to je odvisno od presoje, kaj s prodajo izgubimo in koliko pridobimo, vsekakor pa se s sanacijo slabega podjetja ohrani možnost, da se iz obnovljenega podjetja razvije gospodarsko učinkovito podjetje. Za obnavljanje podjetij so potrebni sposobni voditelji, ki imajo znanje, čut za pravilne odločitve in ki znajo poiskati dobre sodelavce.

Primer uspešne sanacije obnemogle tovarne na temelju znanja in sposobnih ljudi je tovarna BMW, ki jo je hotela nemška banka v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi dolga prodati, sindikati, ki so se zavedali, kaj bi izgubili, pa so se temu uprli. Takrat je inženir Eberhard Kuenheim postal predsednik predsedstva podjetja, pod njegovim vodstvom je podjetje ponovno zaživelo, od 23.000 delavcev leta 1971 se je podjetje do leta 1993 razširilo na 71.000 zaposlenih, razvojna aktivnost in z njo obseg proizvodnje podjetja sta leta 1990, ko so v Münchnu zgradili nov razvojno-raziskovalni inštitut, skokovito narasla. Na inštitutu dela okoli 6000 inženirjev in znanstvenikov, ki razvijajo nove tipe avtomobilov in nove tehnologije na področju avtomobilizma. Njegovo delo je nadaljeval inženir Norbert Reithofer, ki je razširil podjetje na 100.000 zaposlenih, razvili so avtomobile visokega kakovostnega razreda, tovarna BMW je danes ena najuglednejših avtomobilskih tovarn. Nauk tega naj bo, da je bolj gospodarno poiskati dobrega menedžerja in slabo tovarno sanirati kot pa malo vredno tovarno slabo prodati.

Saniranje slabih podjetij je najprej naloga lastnikov. Žal praksa kaže, da menedžerji pogosto prosijo državo za finančno pomoč, lastniki pa se obnašajo, kot da se jih to ne tiče. Nekaj objav iz časopisov: Mura tovarna konfekcije, več kot 1500 zaposlenih potrebuje dokapitalizacijo; Mariborski Livarni, 200 delavcev, grozi stečaj; Kovinotehna Novo mesto, dokapitalizacije; Peko Tržič, kupec se je premislil; cena TEŠ6 se bliža milijardi in pol itn. Pri naštetih in podobnih primerih je po izkušnjah mnogih vzrok slabo vodenje, predvsem pa slab razvojni oddelek podjetja. Mura na primer je imela v svojih zlatih časih skupino renomiranih modnih načrtovalcev in oblikovalcev, ki so delavce tekoče zalagali z delom, tržišče pa z novitetami in prodajali. V materialni proizvodnji so za povečanje produktivnosti možne racionalizacija dela, avtomatizacija delovnega postopka, zmogljivi obdelovalni stroji itn., tudi z domiselnimi tehničnimi rešitvami je mogoče proizvodnjo poceniti, s tem dohodek povečati ter ohraniti podjetje pri življenju.

Toda zgodovina zadnjih desetletij nas uči, da je denarna pomoč na daljši rok slaba pomoč, denar se pogosto porabi, podjetja pa propadajo. Državna denarna pomoč je lahko uspešna samo na osnovi dobro pripravljenega sanacijskega načrta in preverjenega menedžerskega tima glede znanja in izkušenj, to velja tudi za Cimos, ki se nahaja v fazi pridobivanja državne pomoči.

Litostroj je še vedno v lasti Cimosa, ker pa je sanacija tega dolgotrajna, pada ugled Litostroja in s tem naročila, proizvodnja in prihodki, zato se podjetje že potaplja. V skupini inženirjev ocenjujemo, da je podpora vodenju podjetja s strani Cimosa prešibka, Litostroj je premalo uspešen, prizadevali si bomo, da Litostroj ostane v domači lasti ter da se okrepi vodstvo in z njim razvojno-proizvodni program. Litostroj je rezultat dela povojne generacije slovenskih inženirjev, želeno je, da ga podeduje mlada generacija diplomantov slovenskih fakultet in mu povrne nekdanji ugled.

Državni svet je 13. marca organiziral posvet z naslovom »Institucionalna ureditev korporativnega upravljanja državnega premoženja v Sloveniji na podlagi ustanovitve Slovenskega državnega holdinga«, da bi pridobil različna strokovna mnenja o prednostih in slabostih oblikovanja SDH, o učinkovitosti upravljanja državnega premoženja, pristojnostih SDH ter njegovem nadzoru. V imenu skupine inženirjev, ki si prizadevamo ohraniti in obnoviti osiromašeno slovensko industrijo, sva udeleženca tega posveta predstavila slovenski nacionalni interes, ki temelji na Majniški deklaraciji iz leta 1989 in zagotavlja Slovencem delovna mesta in delo na domači zemlji, da Slovencem ne bo treba v tujini iskati dela za preživetje ter da bodo diplomati domačih fakultet pridobljeno znanje uporabili doma za razvoj konkurenčnih izdelkov. Inženirji smo na tem sestanku izrazili podporo uglednemu ekonomistu Branku Žiberni, ki pravi, da mora biti SDH kot sklad za razvoj izveden profesionalno in transparentno in da je bolj smotrno, da slabe terjatve ostanejo na bankah, kjer imajo boljšo ekipo in organizacijo za reševanje slabih naložb.

Zakon o Slovenskem državnem holdingu je bil v državnem zboru sprejet 23. oktobra 2012, državni zbor pa je 24. aprila 2013 potrdil novelo zakona o SDH, ki vsebuje nekaj ključnih novosti, na primer, da bo lastnica naložb ostala država in da jih bo upravljal SDH, da bo nadzor nad poslovanjem SDH in od njega odvisnih družb izvajalo računsko sodišče RS. Nekaj objavljenih pripomb na zakon o SDH: dr. Štefan Šalej opozarja, da je pomembna samostojnost upravljavske organizacije in da politika začrta transparentne razvojne cilje, tega pogoja sedanji zakon o SDH ne vsebuje. Dr. Rado Bohinc pravi, da če holding ni lastnik, se ne more imenovati holding, zavzema se, da bi bila to agencija za upravljanje; povedal je, da je bila narejena napaka, ko je bil AUKN ukinjen. Tudi Marko Golob je v svojem poročilu zatrdi, da bi bil preurejen AUKN boljša rešitev, podobno mnenje so v člankih izrazili še Andrej Rus, Jože P. Damijan in drugi. Pri presoji zakona o SDH ne smemo prezreti ocene B. Kovača, ki pravi, da je zakon o Slovenskem državnem holdingu zmazek. Zakon obsega 44 členov, napisanih na 15 straneh, in vsebuje številne podzakonske akte, zato smemo oceniti, da je zakon kompliciran, napisan je predvsem za pravnike. Nekateri členi zakona nedvoumno kažejo vpletanje vlade v odločanje SDH. Iz vsebine vseh pripomb lahko sklenemo, da je utemeljena zahteva za prenovo sedanjega SDH ob upoštevanju vsaj glavnih pripomb.

Za oblikovanje nove agencije ali novega holdinga za upravljanje slovenskega nacionalnega premoženja brez vmešavanja politike v odločanje bo koristno, če si ogledamo zgradbo upravljanja reprezentančnega tujega podjetja. V ta namen bomo pokazali shemo upravljanja nemške nadnacionalke Siemens: ustanovljena je bila leta 1847, pa je še vedno v vrhu svetovnega gospodarstva. Siemens zaposluje 370 do 400 tisoč delavcev, leta 2011 je imel 78,296 milijarde evrov prometa, 4,590 milijarde evrov dobička, v sektorju za raziskave in razvoj dela 27.800 sodelavcev, od tega je 17.000 inženirjev, v raziskave in razvoj so vložili 3,95 milijarde evrov kapitala, v tem letu so prijavili 8600 iznajdb in imajo 53.300 potrjenih patentov. Približna shema upravljanja nemških podjetij skupine REX 30, kamor spada tudi koncern Siemens, je prikazana s sledečo sliko:

Osnova za delovanje holdinga je skupščina podjetja, ki izvoli nadzorni svet; ta ima dvajset članov, sedanji predsednik NS je Gerhard Cromme. Nadzorni svet imenuje predsednika predsedstva, ta pa imenuje svojih devet sodelavcev, ki vodijo vsak svoje strokovno področje. Predsednik predsedstva vsako leto poroča skupščini o uspehih in o načrtih podjetja za nadaljnji razvoj. Če bi Slovenija hotela uporabiti tak sistem holdinga, kar bi bilo zelo koristno, bi morala najprej oblikovati skupščino delavcev podjetij v državni lasti. Predsednik predsedstva Siemensa je Peter Löscher, doma iz Beljaka na Koroškem. Je diplomirani inženir Dunajske univerze, absolviral je MBA, Harvard Busines school in AMP. V letih 1988 do 2007 je s službami na raznih vodilnih položajih nabiral strokovne izkušnje.

Na osnovi povedanega bi lahko osnovali tak holding, ki bo temeljil na ljudeh, ki v njem delajo, ga vzdržujejo in ki bodo slovensko gospodarstvo izvili iz pogubne krize. Verjetno se bo na osnovi predstavljenega gradiva večina strank odločila za tako obliko holdinga, da vlada in politika ne bosta motili delo holdinga. Cilji državnega holdinga morajo biti naravnani na povezovanje in uravnoteženje gospodarskih aktivnosti, ki morajo imeti zadosten naboj za oblikovanje razvoja, predsednik holdinga pa bo moral imeti zadostna pooblastila za uresničitev zastavljenih ciljev. Holding bo moral vsaj do neke mere usklajevati delo in cilje slovenskih univerz, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, gospodarskih aktivnosti države ter gospodarske aktivnosti slovenske RKC.

Nekaj problemov slovenskega gospodarstva v povezavi z bodočim SDH:

1. Univerza in fakultete so dolžne izšolati diplomante z znanjem, s katerim se bodo lahko soočili s problemi nalog za prestrukturiranje, za izgradnjo konkurenčnega gospodarstva in tudi z nalogami, ki jih imajo podjetja z velikimi dolgovi. Mladi rod bo moral ustvariti ob pomoči generacije v odhodu vizijo razvoja Slovenije, ki jo bo uresničeval SDH z znanjem in vzorom, ki vam ga je posredoval stari rod. Profesorji so dolžni študente naučiti vsaj del tistega, kar tekoče gospodarstvo potrebuje, zato je potrebno aktivnejše delo s študenti, razlaga profesorjev samo s prosojnicami pač ne zadošča. Slab lik nekaterih profesorjev se kaže tudi v napredovanjih, ki se, žal, v številnih primerih dokazujejo samo s članki, nekaterih celo s petimi avtorji za en članek.

Člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti naj povedo, kaj je slovenski nacionalni interes. Inženirji, ki sodelujemo pri tem dokumentu, se naslanjamo, kot je bilo že povedano, na Majniško deklaracijo. Razumemo ekonomiste, ki kažejo na slaba podjetja in pravijo, da če so premalo uspešna, jih je najbolje prodati. V gospodarstvu je veliko pomanjkanje sposobnih ljudi, vprašanje pa je, ali je donosnejše nasloniti se na usluge tujih podjetij ali na daljši rok za posebne naloge izšolati svoje ljudi. Tu se srečamo z vprašanjem domiselne globalne usmeritve slovenskega gospodarstva.

Slovenska RKC je veleposestnica slovenskih gozdov in je na seznamu velikih bančnih dolžnikov. Seka les v svojih gozdovih, izvaja druge gospodarske aktivnosti, hkrati pa slovenska lesnopredelovalna industrija umira. Vlada si prizadeva ujeti ravnovesje med slovenskimi gozdarskimi apetiti in obnovo lesarske stroke, v tem segmentu ima slovenska cerkev le manjši obseg, ki pa ni nezanemarljiv. Ocenjujemo, da bi RKC v tej hudi krizi lahko sodelovala pri revitalizaciji gospodarstva.