Kljub naglici, s katero sta vihrala drug mimo drugega, sta se ob vsaki novi stvari, ki je končala na kupu, uspela še na smrt skregati. Enkrat je on tulil, da sta se zmenila, da vzameta samo najbolj nujne, življenjsko pomembne stvari, in da se ne spomni, da bi kdaj slišal za žensko, ki je umrla zaradi pomanjkanja viklerjev, drugič je ona renčala, da je na National Geographic gledala oddajo o plemenu iz amazonskega pragozda, ki je brez televizije preživelo tri tisoč let, in da njegov portabel televizor, skrit pod eno njegovih paradnih trenirk, zasede veliko več prostora od vseh njenih viklerjev.

V nekem trenutku pa se je moški ustavil, stopil na prste in s pogledom poiskal z žensko, ki je na drugi strani kupa ravnokar odlagala stare Glorije, in jo vprašal: »Kako, misliš, da bom jaz vse to spravil v opla?«

Nato sta nekaj časa oba zmedeno zrla v nametane stvari in ona je z bolečino v srcu potegnila s kupa vrečko ščipalk in jih odnesla nazaj na balkon, on pa je rezervne kopačke vrnil v omaro. Potem je ona s kasetarja, v katerem je bila že od leta 1993 zataknjena kaseta Magazina, odstranila ročno izvezeni prt in že krenila z njim proti spalnici, ko si je premislila in ga vrnila nazaj na svoje mesto. Takrat pa se je moškemu njegova žena tako zasmilila, da je prestopil orbitrek in jo stisnil k sebi:

»Draga, saj veš, kaj je bilo, ko so ga zadnjič zaprli? A hočeš spet od blizu gledati, kako nam bo razpadla država in bo šlo vse k vragu? A hočeš, da nas spet malo bombardirajo? Da nas spet malo preseljujejo? A to hočeš? Kaj bi naredila, če bi se Slobo prikazal na Gazimestanu? To ti je isto in nimaš tu kaj razmišljat. Pakiraj in gremo. Saj veš, kaj je bilo, ko smo takrat razmišljali, kaj bi, ko smo kalkulirali pa to. Bi rada, da nas spet izbrišejo? Nikoli več, sva rekla. Zdaj bomo takoj šli.«

In medtem ko sta mož in žena začela nositi nabrane stvari na parkirišče pred blokom in sosedom, ki so ju začudeni opazovali, razlagala, da se ne selita, da gresta samo malo na obisk k sorodnikom v Malmö, da je morje na Švedskem že dovolj toplo za kopanje in da je tam zdaj poletje, so njuni prvi sosedje sedeli zbrani ob kosilu in v turobnem ozračju srkali govejo župo.

Prvič po dolgih letih se je v času kosila slišalo trkanje žlic ob krožnike in zvok glasbe, ki je prihajal iz slušalk na ušesih najmlajšega sina. Mama je odložila žlico in se obrnila k njemu:

»Od kdaj pa ti med kosilom nosiš slušalke?«

Mali jo je začudeno pogledal: »Od oktobra leta 2004. Ko ste se začeli kregat.«

»Zdaj jih lahko snameš,« mu je rekel oče. »Od danes naprej se ne bomo več pogovarjali o politiki.«

»O čem pa se boste pogovarjali?«

Vsi so se spogledali, a mu nihče ni znal odgovoriti na to kompleksno filozofsko vprašanje, zato se je družina spet vrnila k svojemu srkanju. Ko so pojedli juho, je mama pospravila krožnike in na mizo postavila pečenko. Kdaj je nazadnje slišal, kako zveni nož, ko zareže v vroče meso, je pomislil oče, ko je opazoval dim, ki se je počasi dvigoval proti lestencu. Mama je razdelila meso, nato pa odmaknila pečenko in na sredo mize postavila skledo s solato. V tistem so istočasno zarožljali trije noži, ki so prebodli meso in podrgnili po krožnikih, in vilice, ki so nabodle hrustljav košček motovilca. In nato štirje dolgi prežvekujoči grižljaji. Nato je oče odložil nož in vilice, prijel kozarec z vinom, naredil majhen požirek in se odkašljal.

»Je dovolj slano?« je vprašala mama, oče pa je skomignil z rameni. Kakor na znak je ona vstala, odkorakala do kuhinje, se vrnila s solnico in jo predala očetu. Ta je posolil najprej solato, nato pa še meso in krompir na svojem krožniku. Nato je solnico podal naprej in sinova sta potresla sol tudi po svojih krožnikih. Ko je solnica naredila krog okoli mize in se vrnila k mami, je ta spet poskusila solato, nato pa jo še malo posolila in premešala. Potem so nadaljevali z jedjo in hrana je ob zvokih trkanja kovine in keramike počasi izginjala.

»Ti, ta Bratuškova pa meni sploh ne sede,« je nenadoma rekla mama.

»Ja,« je nezainteresirano zamrmral oče, starejši sin pa ji je napol prikimal. Vsi skupaj so se spet posvetili hrani. Čez čas je mlajši sin dvignil glavo in začel pozorno opazovati svojega brata in starše, kakor bi prisluškoval njihovemu žvečenju, nato pa si je spet nadel slušalke in kmalu se je glasba iz njih spet pomešala med zvoke jedilnega pribora. A tokrat se ni nihče več oziral proti njemu in kosilo se je nemoteno nadaljevalo.