Narodno edinstvo in pravna enakost

O binkoštih so zborovali v Beogradu jugoslovenski sodniki. Pomembno je, da je veljal velik del njihovih razprav izenačenju naše zakonodaje. (…)

O važnosti in pomenu enotne zakonodaje za vsako državo ni treba mnogo govoriti. Pred ta problem so bile po vojni postavljene vse one države, ki so se morale po prevratu na novo konstituirati in organizirali. Poleg naše države je veljalo to zlasti za Poljsko in Češkoslovaško, ki sta se pogumno lotili naloge pravnega izenačenja in jo vsaj po veliki večini tudi že izvedli. Tudi Avstrija, Italija in druge države, ki so inkorporirale v svoje ozemlje nove teritorialne in ljudske dele, so že izvedle svoje unifikacijsko delo, ki pa je bilo seveda neprimerno enostavnejše in lažje.

Bilo bi krivično, ako bi se naši državi očitalo, da ni imela razumevanja ali volje, da tudi ona izvrši poenotenje pravnega razmerja svojih državljanov. Ne sme se pa pozabiti, da nobena izmed nasledstvenih držav v svoji pravni strukturi ni imela tako težavnega položaja kakor naša kraljevina, ki je obsegala nič manj ko pet bistveno različnih pravnih področij in je bila sestavljena iz ozemelj različne razvojne stopnje in zelo divergentnega gospodarskega in socialnega značaja. Ni bilo in še danes ni lahko v takih razmerah vedno najti formulo, ki bi popolnoma odgovarjala potrebam vseh delov države, in iskanje srečnega kompromisa zahteva pri nas ogromno znanja, spoznavanja, volje in trdega dela, vsekakor več, nego v katerikoli drugi državni organizaciji. Zato ni nič čudnega, da pri nas zakonodajno delo še ni na vseh poljih našlo tako popolne rešitve, kakor bi jo vsi želeli. Toda nič manj resnično ni, da je potreba po unificiranju naše zakonodaje vedno bolj občutna in da se bo opažala vedno živeje, čim intenzivnejše bo naše notranje zbližanje. (…)

Ni treba danes ponavljati rekriminacij o tem, kako malo ugodna je bila od medsebojnih partijskih sporov absorbirana doba pred 6. januarjem za tvorno zakonodajno delo. Pač pa se je šestojanuarski režim z vso energijo lotil tudi izenačevanja zakonodaje in dosegel razveseljive in nad vse častne uspehe. Upravičena želja nacionalne javnosti je, da bi ostala ta smer našega javnega dela ohranjena tudi v parlamentarni dobi. Res je, da zavzema v našem zakonodajnem delu po pravici prvo mesto izvedba upravne dekoncentracije. Pereča je tudi ureditev kmetijske razdolžitve in kmetijskih kreditov, ki okupira sedaj naša ministrstva in naši zakonodajni zbornici. Toda zdi se nam, da bi se morala čim prej tudi najti pot do izenačenja naših državljanskih zakonov in trgovskega prava. Kongres sodnikov je ugotovil, da je materija državljanskega prava že obdelana in da ovira le ureditev dednega nasledstva in bračnega razmerja uvedbo enotnega zakonika za vso državo. Tudi ta težava ne more in ne sme biti nepremagljiva. Znano je, da se zbor strokovnjakov že dolgo bavi s temi, še odprtimi vprašanji in da je treba le končne odločitve. Toda take odločitve nam odlašanje ne more prinesti in vprašanje s tem, da počiva kodifikacijsko delo, ne bo rešeno, niti se ne bo približalo rešitvi. Ne podcenjujemo težave, ki obstoji v razumljivem konservativizmu prizadetih krogov, in dobro vemo, da bo unifikacija te zakonske materije segla marsikje globoko v tradicionalne, od pamtiveka vajene življenjske razmere. Toda potreba naroda in države, pa tudi potreba modernega časa ne dopušča, da bi oziri na »staro« smeli trajno onemogočati enakost državljanov pred zakonom.

Odlašanje uvedbe že obstoječega civilnopravdnega in eksekucijskega zakona za vse državno ozemlje skoro opravičuje mnenje, da se daje pri nas konservativnosti preveč koncesij. Prav važno se nam zdi, da so sodniki na svojem binkoštnem zboru podčrtali potrebo, da se z uvedbo teh zakonov tam, kjer še nista v veljavi, več ne odlaša. Na zavest in občutek narodne skupnosti ne more vplivati dvigajoče in osvežujoče, če konservativnost prakse še vedno loči na pravnem polju nekatere pokrajine od drugih. Oni za celo državo izdani zakoni, ki so že stopili v moč in veljavo, dokazujejo, da se težave, ki jih nekateri krogi rišejo kot nepremagljive, večinoma izkažejo za namišljene in da je izvajanje enotnih zakonov v praksi ne le možno, temveč tudi blagonosno in uspešno. Ni lahko uvideti, zakaj se ne bi mogel enotnemu meničnemu in stečajnemu redu pridružiti še enotni trgovski zakon, ki se mora itak že iz potreb in interesov trgovine čim bolj približati drugod v Evropi obstoječim zakonskim ureditvam in načelom mednarodne trgovine.

Enotna ureditev našega zasebnega prava ne bo samo mnogo prispevala k poglobitvi našega notranjega narodnega zedinjenja, zvišala bo tudi pravno sigurnost v državi sami in povzdignila ugled države v mednarodnih odnošajih. Pa tudi gospodarske koristi bo neizbežno prinesla, saj je znano dejstvo, da je urejeno pravno stanje najboljša podlaga za domač in mednarodni kredit.

Resne in preudarne besede jugoslovanskih sodnikov zaslužijo čim največ uvaževanja s strani naše javnosti in s strani odgovornih činiteljev državne politike. Njihov klic po dovršitvi pravnega izenačenja naj ne ostane brez odmeva.

Jutro, 8. junija 1933