Njegova DIA, direkcija za antimafijske preiskave, je najbolj vplivna policijska organizacija v državi. De Felice ima za seboj 44 let policijske kariere. Bil je vse, od poveljnika mestne leteče policije do protimafijskega preiskovalca in poveljnika italijanske policije. Pred dvema mesecema je izdal nalog za največjo zaplembo mafijskega premoženja v zgodovini Italije.

Maja je bila dvajseta obletnica umora vašega kolega, protimafijskega sodnika Giovannija Falconeja. Mafija ga je ubila po zaslugi natančnih podatkov o tem, kje in kdaj bo šel s svojim avtomobilom. Zdela se je vsemogočna. Je še vedno tako?

Ne. Veliko stvari se je spremenilo. Falconeja so lahko ubili zato, ker je mafija imela svoje ozemlje. Nadzorovala ga je z družinskimi mrežami, s poverjeniki, sodelavci. To je veljalo za Sicilijo in enako za nekatere druge velike dele države. Predvsem na Siciliji je to omogočalo, da so se mafijski šefi, za katerimi so bile razpisane tiralice, bolj ali manj svobodno gibali. Lahko so se skrili, ker so imeli lokalno logistično podporo in pomagače. Oboje je omogočalo dejstvo, da so imeli na Siciliji politično podporo v občinah in pokrajinah. Veliki protimafijski procesi so to dokazali, to dokazujejo nekateri procesi, ki so še v teku. Tožilstvo je temu sistemu v zadnjih dvajsetih letih zadalo velike udarce. Umor Falconeja je bil velika ločnica. To tudi ni bil edini umor. Ubili so sodnika Paola Borsellina in desetine policistov, karabinjerjev, sodnikov in tožilcev.

Ali vojno dobivate ali izgubljate?

Lahko rečem, da smo na poti do zmage. Bilo bi prevzetno reči, da je vojne konec. Vendar smo za državo zabili veliko golov, če lahko uporabim frazo notranjega ministra Angelina Alfana. Vzpostavili smo nadzor in gremo vedno globlje v sistem. Velika napaka pa bi bila misliti, da smo problem odpravili in da lahko popustimo. Vendar se je država začela obnašati kot država. Vzpostavila je norme, ustvarila strukture in sprejela zakone, ki policiji in tožilstvu omogočajo, da udarijo v tkivo, ki so se ga prej komajda lahko dotaknili.

S kakšnimi primeri imate opravka?

Nekateri so spektakularni. Pred dvema mesecema sem kot direktor Die podpisal predlog za zaplembo premoženja, vrednega milijardo in tristo milijonov evrov. To je največje premoženje, kar smo ga zasegli v zgodovini Italije. Zasegli smo ga Vitu Nicasru, ki je po poklicu električar iz Trapanija na Siciliji. Zgradil je ogromen sistem elektrarn na veter in prodajal elektriko državi. Rekli so mu kralj vetra. Vse njegove elektrarne so sedaj pod upravo države, sodišče v Trapaniju pa nadzoruje nadaljevanje električne proizvodnje. Kar pomeni, da bodo elektrarne še naprej pridobivale elektriko. Delavci ne bodo odpuščeni, le njihov direktor ne bo več mafijec, ampak državni uradnik. Ko država zaseže premoženje, imenuje komercialista ali advokata, ki mora za državo upravljati zaseženo imetje v korist vseh. Mafijsko premoženje je del gospodarstva. Ne moremo se iti biblijske zgodbe Samsona, ki zruši tempelj nase, zato da umre skupaj s Filistejci. S sedanjim ekonomskim položajem v Italiji in bankami v težavah ne moremo še poslabšati položaja z zapiranjem podjetij.

Kako so lahko elektrarne na veter nezakonite? Saj jih ni mogoče skriti. Vetrnice so ogromne.

Elektrarna je bila vidna, skriti so bili viri njenega financiranja. Nicastri je recikliral denar zelo velikega sicilskega mafijskega šefa, na katerega se je usmerila naša pozornost. Celotna operacija se je zelo trudila ustvariti vtis poštenega podjetja. Investicijski načrt je temeljil na celi seriji prevar, ki je vključevala evropska sredstva iz strukturnih skladov, ustrezne sklepe občinskih organov in državnih komisij. Na prvi pogled je bilo vse čisto. Operativni center Die v Trapaniju je leta preiskoval logiko investicij in korak za korakom sestavljal sliko velike zločinske operacije. Začetno vprašanje Nicastru je bilo zelo preprosto.

»Poslušaj, kako si prišel do denarja za vetrnice? Si popravljal električno napeljavo v Trapaniju? Kje imaš račune?«

Bilo je še kar očitno, da gre za primer neupravičenega bogatenja. Treba pa je bilo dokazati nezakonit izvor denarja. To ni preprosto. Pregledali smo vse papirje, preiskali njegove stike, pogledali, kdo v politiki ga podpira in od kod bi v resnici lahko prišel denar. Vse poti so vodile do velikega mafijskega šefa.

Ste ga aretirali?

Ne. Še vedno je na begu. Ime mu je Matteo Messina Denaro. Je najbolj iskan osumljenec v Italiji. Iščejo ga vsi rodovi policije. On je zadnji od velikih šefov mafije. Domnevamo, da se skriva na Siciliji v okolici Trapanija. Vsi drugi kot Toto Riina, Bernardo Provenzano, Giuseppe Graviano in Leoluca Bagarella so ali v zaporu ali mrtvi. Vsi množični protimafijski procesi so končani ali se končujejo na tretji stopnji.

Ni pa še konec zgodbe. Pred enim mesecem smo aretirali osem ljudi, ki so obtoženi umora Falconeja in njegovega spremstva. Odkrili smo namreč ljudi, ki so priskrbeli eksploziv in ga namestili pod avtocesto, po kateri se je peljal sodnik. Eden od njih je tudi priskrbel eksploziv za poboj v Firencah v ulici Georgofili. Ime mu je Cosimo D'Amato, po poklicu je ribič. V treh mesecih je bil obsojen na dosmrtno ječo, vse je priznal. Po dvajsetih letih smo odkrili človeka, ki je izdelal bombo. Eksploziv je pridobil iz ameriških bomb, ki so padle v morje in niso eksplodirale – z mrežami je dvigoval bombe iz morja in iz njih pobiral eksploziv. Eksploziv je med drugim predal bratrancu Cosimu Lo Nigru, ki ga je nastavil v avtomobil v ulici Georgofili in izvedel druge atentate na začetku devetdesetih let. Mafija je s pokoli odgovorila na zakonodajo, ki je za člane mafije predpisala izolacijo in strogi zapor. Cosima D'Amata smo aretirali po dvajsetih letih preiskav. Nikoli ne odnehamo.

Kako daleč na sever je prodrla mafija?

Prodrli so na sever Italije, predvsem 'Ndrangheta je močna v Lombardiji. Po eni strani imajo podporo v lokalnih politikih, ki živijo od korupcije v zdravstvu. Vpleteni so v dobavo zdravil in opreme za bolnišnice, kjer jemljejo provizije. V to so vpleteni upravniki javnih bolnišnic, ki jih nastavlja politika. Če hočem prodati napravo, ki stane 300.000 evrov, moram podkupiti politika, ki je imenoval upravnika, ki jo bo kupil od mene. Drugače jo bo kupil od koga drugega. To je eden od krogov, ki dušijo Italijo. Vendar jim vedno bolj stiskamo obroč okrog vratu. Ena od naših nalog je, da razbijamo ta krog korupcije, podkupnin in provizij. To dela združena policijska enota, ki jo zdaj vodim.

Kaj je DIA?

Direkcija za antimafijske preiskave je organizacija, ki je v Evropi edinstvena. Sestavljena je iz treh enakovrednih komponent. Sestavljajo jo pripadniki državne policije, karabinjerjev in finančne policije. Idejo za takšno enoto je pred smrtjo dal prav sodnik Falcone. Tik preden je bil ubit, je rekel, da je za boj proti mafiji treba v eno enoto združiti najboljše preiskovalce iz vse Italije. V mislih je imel agencijo po vzoru FBI. Njen cilj je izključno boj proti organiziranemu kriminalu z mafijskimi značilnostmi. 23. maja 1992 so Falconeja ubili, Dia pa je bila takrat šele v nastajanju. Jaz sem deseti direktor po vrsti, imenovali so me lanskega novembra, delo pa bom opravljal tri leta. Prvi poveljnik je bil iz vrst karabinjerjev, drugi iz policije, tretji je prišel od financarjev. Tako se vrtimo v krogu. Sam sem iz policije. Imamo 1300 ljudi, v glavnem inšpektorjev in drugih visokih činov.

Kaj je predmet vaših preiskav?

Samo velike mafijske zločinske združbe in njihove povezave s politiko.

Kaj lahko naredite proti njim?

Italijanski kazenski zakonik ima eno posebnost. Člen 416 posebej sankcionira kriminalno združevanje po mafijskem vzoru. Če se ljudje združijo v večjem številu in pripadajo mafiji na Siciliji, 'Ndrangheti v Kalabriji, Sacri coroni uniti v Apuliji ali Camorri v Kampaniji, padejo pod sankcije tega člena. Naše delo je oteževanje dela teh kriminalnih združenj. S čim se ukvarjamo? Najprej s klasiko. Z izsiljevanjem, s trgovino z mamili, orožjem in ljudmi. Potem so tukaj bolj sofisticirane mafijske operacije. Njihovi člani se infiltrirajo v občinske svete in regionalne administracije. Tam uporabijo politični vpliv ali pa nasilna sredstva, da denar za javna dela usmerijo v podjetja, ki so njihovega družinskega izvora. Od tam postopoma prodirajo v politiko in v svoja podjetja usmerjajo vedno večje količine denarja. Naše največje operacije so šle prav v tej smeri.

Kako široke so vaše pristojnosti?

Še kar široke. Mi na primer sodstvu predlagamo zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja. To je edino, kar zares rani mafijo. Vse, kar nezakonito pridobijo, zaplenimo. To jih boli. Direktor Die je edina oblast, ki lahko predlaga zaplembo na celotnem nacionalnem ozemlju od Trsta do Lampeduse. Če posumim, da je premoženje mafijskega izvora, lahko sodstvu predlagam, da ga lastniku zaseže. Na drugi stopnji ga lahko odvzamemo in damo na razpolago državi. Poseben antimafijski oddelek prizivnega sodišča izda odločbo o zaplembi na naš predlog. Proti mafiji namreč delujeta dva vzporedna mehanizma, policijski in sodni. Na vrhu obeh je bil do pred kratkim sedanji predsednik senata sodnik Piero Grassi. Če se hočete boriti proti mafiji, potrebujete dva neodvisna mehanizma, ki sta posvečena samo temu. Policijo in tožilce. Mi se potem ne ukvarjamo z usodo premoženja, v roke ga dobi agencija za zaplenjeno mafijsko premoženje in ga razporedi državnim institucijam, ki ga potrebujejo. Veliko dela je preventivnega.

Kako je mogoče preventivno delovati na področju organiziranega kriminala?

Mi smo velik observatorij javnih del. Vsa velika javna dela so pod našim nadzorom. Sedaj bo v Milanu svetovna razstava. Mi nadzorujemo, kdo in kako tam uporablja javni denar. Avtocesta med Salernom in Kalabrijo, ki se nikoli ne dogradi do konca, je predmet našega interesa. Pri velikih javnih delih je veliko javnega denarja. Pripadniki Camorre in 'Ndrangete se umestijo med podizvajalce. Sistem deluje zelo preprosto. Na razpisu zmaga neko podjetje. Mafija pride do njega in mu predloži listo podjetij, od katerih bo kupovalo cement, gradbeno železo, les in vse, kar gradbena podjetja potrebujejo. Zahtevajo, da najamejo delovno silo, ki jo predlaga mafija, in da uporabljajo tovornjake njihovih prevoznikov. To dosežejo z grožnjami in izsiljevanjem. Če ne ubogaš, te ustrelijo v kolena, ti zažgejo hišo, ubijejo sorodnike. Mi moramo biti tam pred njimi in razumeti pretok denarja. Če posumimo, da se dogajajo umazani posli, lahko osumljence postavimo pod sistem posebnega nadzora. Ne smejo iz hiše pred sedmo zjutraj, vrniti pa se morajo pred večerom. Policijo morajo obveščati o svojih premikih. Nadzorujemo jim telefone. Lahko smo zelo nadležni.

Ena od reči, ki so zelo pomembne, je recikliranje denarja. Ko zaznamo nelogičen premik denarja, takoj reagiramo. Še posebej, če premoženjsko stanje ljudi tega ne upravičuje. Tako smo ujeli kralja vetra. Poseben oddelek se ukvarja samo s transferji velikih količin denarja. Te preiskave so običajno povezane s pretokom mamil in orožja, dveh velikih mafijskih delovnih področij. Da vse to deluje, je potrebno sodelovanje politikov, ki so povezani z mafijo. Takšne primere smo imeli v Kalabriji, na Siciliji in v Kampaniji. V ta namen imamo posebne komisije dostopa do občin. Notranji minister na pobudo prefektov ustanovi komisijo, če ti zaslutijo, da je v občinski upravi prišlo do infiltracije mafije. Pregledamo delovanje občine in izdamo poročilo. »Ta in ta občina v svojih odločitvah ne deluje svobodno in ne izbira svobodno svojega osebja, zato ker del mestnih svetnikov za svoje delo odgovarja eni od mafijskih organizacij.« Na naš predlog minister lahko razpusti občino in v vodstvo postavi komisarja. To je v kratkem Dia.

Kako je razsežen fenomen mafije?

Predvsem se ta izraz uporablja preveč ohlapno. Pod mafijo se razume skoraj vse. Pa ni tako. V teh rečeh je treba biti natančen. Mafija je fenomen, ki je vezan na Sicilijo. Ne vem, ali je Sicilija znana po vsem svetu zaradi mafije ali mafija zaradi Sicilije. Veliko Sicilijancev je na začetku dvajsetega stoletja odšlo po svetu. Večina je bila poštenih ljudi, med njimi pa so bili tudi mafijci, ki so zaslutili priložnost. Mafija se je z emigracijo polastila velikih sektorjev ekonomije predvsem v Združenih državah. Vendar je 'Ndrangheta prisotna tudi v Avstraliji.

Zgodba je postala zanimiva leta 1943, ko so se na Siciliji izkrcale ameriške čete. Med vojaki je bilo veliko potomcev Italijanov, ki naj bi mafiji omogočili, da olajša izkrcanje Američanov. Tega niso počeli iz patriotskih razlogov, ampak ker so hoteli delati biznis, kakor sami temu rečejo. Vojna je sijajna priložnost za tihotapljenje vsega mogočega. Med hladno vojno je potem prišlo do spopadov med mafijo in sindikalisti. Mafijski poverjeniki so nadzorovali delo na posestvih propadle sicilske fevdalne gospode. Z nasiljem so kmete ohranili v skoraj tlačanskih odnosih. Delati so morali za zelo nizko plačilo in v resnici niso bili svobodni ljudje, ker jih je mafija izsiljevala na vse mogoče načine. Sindikati so poskušali organizirati kmete, mafija pa je odgovorila z množičnimi pokoli. Najbolj znan je pokol v Portelli di Ginesta, kjer so leta 1947 mafijci pod vodstvom Salvatoreja Guiliana ubili enajst ljudi, ki so prišli praznovat prvi maj. Sindikati so poskušali kmete pripraviti do upora, mafija, ki je ščitila interese fevdalnih družin, pa je odgovorila z desetinami pokolov, ubojev in požigov.

Na začetku je bila mafija lokalen ruralni fenomen. Potem se je razširila na tihotapstvo, trgovino z mamili, izsiljevanje in infiltracijo v politiko. Počasi so napredovali v regije in navzgor. Zares vplivni pa so postali z infiltracijo v velika javna dela. Sistem je preprost. Če hoče milansko podjetje delati v Palermu, mora mafijski družini plačati varščino. »Pizzo«, rečejo temu v lokalnem dialektu. Mafija so kriminalne združbe, ki delujejo na Siciliji. Njena moč je prav v lokalnem izvoru in lokalnih mrežah. 'Ndrangheta je še tesneje povezana, ker so vsi njeni člani v krvnem sorodstvu. Tesne družinske vezi praktično onemogočajo pobeg ali sodelovanje s policijo. Ljudje, ki so v sorodstvenih vezeh s kriminalci, imajo veliko več psihičnih zadržkov pri prijavljanju še tako hudih zločinov. Camorra iz Kampanije pa se je posvetila predvsem trgovini z mamili in nadzoru maloštevilnih javnih del v tej regiji. V Apuliji smo imeli podoben fenomen Sacre corone unite, ki pa je skoraj izkoreninjen.

Kaj je danes jedro vaše dejavnosti?

Veliko sredstev in človeških zmogljivosti posvečamo predvsem nadzoru velikih javnih del, ki mora biti konstanten. Ne smemo popustiti. Za mafijo je vsak dan dober, da si poskuša odrezati svoj kos pogače. Nadzorujemo ves kapital, ki se nam zdi sumljivega izvora. Banke nam sporočajo vse večje transakcije, tako da spremljamo gibanje na tekočih računih. Med mojimi pristojnostmi je tudi vpogled v tekoče račune brez sodnega naloga. Lahko vstopimo v igralnice. V času karnevala smo pregledali vse igralnice. Velikanska operacija. Pogledali smo, kdo vse obiskuje igralnice, koliko denarja tam pusti, s kom se druži. Imamo prost vstop v trgovine, ki odkupujejo zlato, v notarske in odvetniške pisarne. Direktor Die podpiše nalog, uslužbenci direkcije pa lahko vstopijo kamorkoli. To je zelo pomembno. Falcone je za nas imel eno samo navodilo. »Sledite denarju.« Pot denarja kaže na to, kdo ga je spustil v obtok, po kakšnih poteh je prišel, komu ga je namenil. Razkrije celotno koruptivno mrežo.

Korupcija je postala tako vsakdanji fenomen, da jo predpostavljamo v skoraj vsaki dejavnosti. Kje je meja med malo bolj liberalnimi navadami poslovanja med prijatelji in korupcijo, ki jo je treba preganjati kot zločin?

Jaz ne vidim meje. V Italiji je bil ta fenomen tako razširjen in tako dramatičen, da je v nekem trenutku razstrelil politični sistem. Imeli smo neverjetne primere korupcije. Zakonodajno telo je sprejelo poseben zakon, ki predvideva, da človek, ki je bil obsojen zaradi korupcije, ne more kandidirati za politično funkcijo niti ne sme opravljati funkcij v javni upravi. Če sem arhitekt, ki sprejema podkupnine, lahko še naprej opravljam svoje delo. Če sem v javni službi in sem podlegel skušnjavi, nimam več vstopa. To je problem, ki je razdejal sistem. Treba je bilo odkriti korupcijo v državi sami. Kot državo razumem vse javne aparate, tudi občinske uprave. Prej so vsi vedeli, da se to dogaja, ni pa bilo dokazov. Z delom tožilcev in policije so sedaj jasni flagrantni primeri, ki kažejo na razširjenost tega pojava.

Na dan je prišla povezava med politiko in organiziranim kriminalom. Kako razširjena je ta povezava?

Vsekakor ne tako razširjena, kot bi sklepali iz novinarskih poročil. Italija je država s 60 milijoni prebivalcev, pojav je treba obravnavati sorazmerno z velikostjo države. Novice o teh pojavih pa so vabljive in zanimive in se jih napihne bolj, kot bi bilo treba. Dejstvo pa je, da smo imeli takšne primere in da jih še imamo. Vendar ne prevladujejo. Italija ni država tretjega sveta, je razvita država, kjer so zelo močni denarni tokovi, ki so vabljivi za organizirani kriminal. Je pa mafija šla po celem svetu.

Ljudje zelo težko nelegalno prehajajo čez schengenske meje. Zakaj se mamila gibljejo s takšno lahkoto? Kako je mogoče prepeljati pol tone heroina iz centralne Azije čez Prištino v Švico?

V tovornjakih z dvojnim dnom in z veliko pomoči na poti. Jasno. Organizirani kriminal se tako imenuje prav zato, ker deluje organizirano. Na poti čez države centralne Azije, Turčijo in evropske države imajo povsod pomagače. Orožje prihaja po kopnem iz vzhodne Evrope. Veliko nezakonitega blaga prihaja po morju. Poleg ljudi prevažajo vse mogoče. V Evropo pride na milijone kontejnerjev. Lahko vsakega odpremo in pregledamo? Ne moremo. Delal sem v pristanišču v Anconi, kamor prihajajo ladje iz Italije in Albanije. Vsak dan smo našli skrite potnike in zaboje z mamili. Blago in ljudje prehajajo meje na nelegalen način.

So za vas ljudje, ki nelegalno prehajajo mejo, zločinci?

Ne. Mene zanimajo, če pridejo v roke mafije. Večina je obupancev, ki bežijo pred nevzdržnimi življenjskimi razmerami. So zelo ranljivi. Ko pridejo, jih mafija zlahka uporabi za svoje posle. Pogosto jih prisilijo v dobesedno suženjski odnos. Pojdite med ljudi, ki pobirajo paradižnike v okolici Neaplja, našli boste Camorro, ki jih izkorišča.

So odprte meje zelo spremenile tokove kriminala?

Globalizacija je olajšala življenje vsem, ki bi se radi znebili nadzora. Delo pa je olajšala tudi preiskovalcem.

Kako?

S schengnom smo ukinili vse kontrole na mejah in omogočili prost pretok blaga in ljudi. To smo morali na neki način kompenzirati. Ustvarili smo skupno bazo podatkov Nsis za vso Evropo. Nsis je ime za policijski informacijski sistem območja schengna s sedežem v Strasbourgu. Danes lahko ustavimo belgijskega državljana v Rimu in v hipu vemo, kakšna kazniva dejanja je zagrešil v Belgiji ali kateri drugi evropski državi. Na celotnem območju schengna ima policija možnost v realnem času vedeti, s kom ima opravka. Meja ni več, policije pa veliko bolj sodelujejo med seboj. To omogoča, da do ekstradicije pride zelo hitro, ker je znotraj schengna obvezno predati iskane ljudi v nekaj dneh. Prej je lahko trajalo leta. Lahko si se zatekel v sosednjo državo, in preden so te našli, so že pozabili nate.

Po 11. septembru se je nadzor nad ljudmi zelo poostril. Na eni strani so predvsem Američani investirali v kadre preiskovalnih agencij, na drugi pa so začeli razvijati elektronski nadzor s sateliti, prisluškovanjem in nadzornimi kamerami.

To so ti znameniti pasivni varnostni mehanizmi.

Je ideja, da se nadzoruje vse?

Ne. Vsaj v Italiji ni želje po nadzoru vseh državljanov. Če vodite veliko preiskavo, nadzorujete vse, ki jih morate nadzorovati. Uporabljate vso tehnologijo, ki vam je pri tem lahko v pomoč. Danes ima vsak od nas dva ali tri mobilne telefone. Kriminalci jih imajo veliko več. S sabo nosijo šope telefonskih kartic, ki jih uporabijo samo enkrat. Zelo so spretni. Mi pa tudi. Damo jim GPS v avtomobil, da sledimo njihovemu gibanju. Prebiramo njihove SMS-e in vse možne komunikacije do faksa, če ga še uporabljajo. S tehniko sledimo njihovi tehniki. Vendar tehnična sredstva uporabljajo ljudje. Če ni človeka, ki se sproti odloča, v katero smer naj gre preiskava, ne bodo stroji tega naredili namesto njega.

Proces ni avtomatičen?

Do neke mere je avtomatičen. Vendar sam pripadam tradicionalni šoli policije, ki pravi, da mora imeti vsako preiskavo v rokah dober izkušen policist. Stroji ne morejo voditi preiskav in ne bodo se odločali sami. Odločitve pa so ključne. Uporaba akumuliranih izkušenj je ključna, da preiskavo izpelješ do konca.