Transport ilegalnih drog iz Latinske Amerike v zahodno Afriko in naprej v druge države, med drugim v Evropo, se je v zadnjih letih močno povečal, trdijo poznavalci. Od leta 2008 čez zahodno Afriko potuje letno približno petdeset ton kokaina, kar je petdeset odstotkov vsega ameriškega izvoza kokaina oziroma trinajst odstotkov svetovne trgovine. Glede na to, da je Afrika z letalom le šest ur oddaljena od Evrope in 1600 milj prek Atlantika od Latinske Amerike, se zdi, da gre za geografsko strateško območje. Toda zahodna Afrika ni le tranzicijska točka, povečujeta se tudi lokalna proizvodnja in poraba prepovedanih drog. Med izjemno hitro rastočo afriško populacijo je približno 70 odstotkov mlajših od 35 let. Večina med njimi nima stalne zaposlitve ali pa poskušajo najti delo na črnem trgu, v tako imenovani vzporedni ekonomiji. Toda tudi če sodijo med redke srečneže, znaša osnovna mesečna plača v Burkini Faso, takšno prejema tudi moja sogovornica, 64 evrov neto.
Trgovina cveti
Razumljivo je torej, da zaslužek štiri do sedem tisoč evrov, ki si ga tihotapec obeta od enega ilegalnega transporta, oslabi strah pred morebitno kaznijo. Že to, da je tovrstni primer kurirstva, ki predstavlja le drobec v izjemno dobro organizirani in razvejani tihotapski mreži z drogami, postal nekaj povsem običajnega, je lahko kazalec, da je ilegalna trgovina z drogami v Afriki resnično v porastu. Po drugi strani se fantazmatski scenarij v afriški regiji odvija tudi zahvaljujoč temu, da od leta 2007 kokain v Afriko dovažajo večinoma v ladijskih zabojnikih. Sodeč po poročilu mednarodnega odbora za nadzor nad drogami je bilo devet od štirinajstih velikih zabojnikov, ki so jih zasegli v letu 2011, namenjenih v Gano, Nigerijo, Sierro Leone, Togo, Benin in Kamerun. Skoraj polovica zaseženega kokaina, ki je v afriške države potoval po morju, je izvirala iz Brazilije, sledijo države, kot sta Bolivija in Ekvador.
Kljub povečanemu transportu in porabi kokaina ostaja marihuana najbolj razširjena ilegalna droga v Afriki. Maroko tradicionalno izvozi največ marihuane v Evropo, ki velja za svetovno največji trg. Sodeč po poročilu Svetovne carinske organizacije je približno 72 odstotkov svetovne proizvodnje marihuane, ki so jo zasegli v letu 2011, izviralo iz Maroka. Večje količine marihuane, po poročilu maroške vlade vzgojene na nekaj več kot 47.000 hektarjih (podatek velja za leto 2010), potujejo v Evropo s hitrimi čolni in drugimi majhnimi nekomercialnimi plovili. Poleg Maroka marihuano na evropski trg izvažajo tudi druge severnoafriške države. Alžirske oblasti so leta 2011 zasegle 53 ton marihuane, samo v prvi polovici leta 2012 pa 26 ton.
V nasprotju z marihuano, ki jo koncentrirano gojijo na severu Afrike, je ilegalno drogo, kot je hašiš, mogoče najti praktično v vseh afriških državah. Največji proizvajalci, tudi porabniki hašiša, so prebivalci držav zahodne in centralne Afrike, čeprav so v mreže zapredene tudi države severne, vzhodne in južne Afrike. Leta 2011 je nigerijska agencija za pregon drog zasegla 192 ton hašiša, kar je deset odstotkov več kot leto prej, čeprav se zdi situacija na področju trgovine s heroinom, še eno ilegalno drogo, ki je v porastu v Afriki, veliko bolj alarmantna. Heroin večinoma vstopi v vzhodno Afriko prek Indijskega oceana, in sicer iz Pakistana, Irana in Afganistana. Podobno kot v primeru transporta kokaina poznavalci opažajo, da tudi heroin potuje do vzhodne Afrike in nato naprej proti zahodni in severni Afriki v ladijskih zabojnikih, zaradi česar prihaja do povečane prisotnosti in posledično porabe ilegalnih drog v Afriki.
Poleg že omenjenih (tradicionalnih) drog se je na afriškem trgu pojavil nov sintetični tip stimulansov. Še pred nekaj leti je bila proizvodnja in uporaba denimo amfetamina in metamfetamina omejena na južno Afriko, v zadnjem času pa se je razširila v zahodno Afriko. V Lagosu so lani in predlani odkrili dva laboratorija metamfetamina, obstajajo pa dokazi, da se mreža trgovine z drogami pospešeno širi iz zahodne v vzhodno Afriko. Trenutno so najboljši odjemalci metamfetamina, proizvedenega v zahodni in južni Afriki, države vzhodne in jugovzhodne Azije, medtem ko je domača poraba prav tako skrb zbujajoča. Precej nenatančni in nihajoči podatki, da 0,2 do 1,4 odstotka afriškega prebivalstva v starosti od petnajst do štiriinšestdeset let uživa amfetaminske stimulanse, kažejo na to, da za ozaveščanje o posledicah uživanja drog in predvsem rehabilitacijo zasvojencev ni bilo prav veliko narejeno.
Zasvojenci, prepuščeni sami sebi
Razloge za večjo prisotnost ilegalnih drog je mogoče iskati v pomanjkljivem nadzoru (ob predpostavki seveda, da je trgovina z drogami odgovor ekonomsko podhranjenega prebivalstva na nezadostno razvito gospodarstvo); to velja tako za pristanišča, letališča, mejne prehode kot za redko poseljene puščavske predele. Družbenopolitične spremembe na severu Afrike, še posebej v Egiptu, Libiji in Tuniziji, pa v Maliju in Gvineji Bissau so prispevale h kršitvi nekaterih prepovedi glede distribucije in prodaje drog v teh državah, toda težava ni povezana le s kaosom vojne in tranzicijskim obdobjem po njej. Leta 2009, še pred izbruhom krize, je v sahelski vasici Tarkint na severu Malija strmoglavilo letalo boeing 727, ki je prevažalo deset ton kokaina, namenjenega za evropski trg. Toda že bežen podatek, da je bil župan vasice Tarkint svetovalec nekdanjega malijskega predsednika Ahmadouja Toumanija Touréja, veliko pove o vpletenosti afriških vlad v tovrstne posle.
Mali je zadnja leta postal strateško tranzicijsko območje za tihotapce z drogami. Vnos ilegalnih drog v Mali, sploh od leta 2008, vztrajno narašča. A problem niso zakonski predpisi ali njihovo pomanjkljivo izvajanje, pomanjkanje sredstev ali osredotočanje le na eno dimenzijo trgovine z ilegalnimi drogami, temveč to, da ni prišlo do mobilizacije kritične mase prebivalstva in predvsem civilnodružbenih organizacij, vključno z nevladnimi organizacijami in voditelji tradicionalnih skupnosti. Njihova naloga je tudi opozarjanje na posledice uživanja drog. Medtem ko je vse osredotočeno na statistike o količini drog, ki prispejo v Afriko, in zaslužkih, ki se vrtijo okoli tega, se le malo pozornosti namenja dejstvu, da povečana poraba drog na afriški celini pomeni tudi večje povpraševanje po odvajanju od drog. Glede na to, da se večina afriških držav spopada s pomanjkljivo zdravstveno infrastrukturo, kaj šele, da bi premogle zadostno število rehabilitacijskih centrov, zasvojenci z drogami ostajajo na cesti in prepuščeni sami sebi. Ko se je eden od njih sprehodil mimo kokakolinega dežnika, pod katerim sva sedeli z nesojeno državno uslužbenko, ga je ta prezirljivo odgnala. »Vse, kar znajo, je prosjačiti,« je dejala in z rožnato našminkanimi ustnicami srknila po slamici.
Pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije poteka program Zdravljenje odvisnikov od drog in njihovih zdravstvenih posledic. Ta naj bi sodelujočim državam omogočal, da razvijejo tehnične kompetence osebja, ki skrbi za rehabilitacijo odvisnikov od drog. Program so sprejele države, kot so Slonokoščena obala, Egipt, Kenija, Maroko, Mozambik, Nigerija, Sierra Leone, Tanzanija in Zambija. V Keniji so usposobili sedemsto zdravstvenih delavcev, ki so specializirani za zdravljenje odvisnikov od drog, v Nairobiju je septembra 2012 potekal seminar, na katerem so usposobili 54 zdravstvenih delavcev iz enajstih afriških držav. Toda če upoštevamo, da je v zahodni in centralni Afriki po ocenah 1,5 milijona uživalcev kokaina, se tovrstna prizadevanja zdijo kot kaplja v morje.