Intelektualni poraz

Danes vemo, da je bilo omenjeno pričakovanje naivno. Kar nekaj odmevnih ekonomskih in politoloških del je v zadnjem času opozorilo na paradoks, da »novi ekonomisti« stavijo na mrtve ideje (»zombi ekonomijo«) in kako sta politični in ekonomski neoliberalizem vstala od mrtvih s tem, ko s fiskalnim zategovanjem in doktrino varčevanja dobesedno »pijeta kri« oziroma (samomorilsko) izčrpavata ekonomsko življenje. Seveda so se zagovorniki takih in drugačnih političnih in ekonomskih idej vedno prepirali o tem, katere od njih so »prave« ali bolj primerne. Vendar ta čas ekonomska praksa nedvoumno dokazuje, da omenjeni neoliberalni doktrini, potem ko ju več držav že nekaj let prakticira, enostavno ne delujeta in da sta bili v dosedanji zgodovini vedno, se pravi praktično brez izjeme, ekonomsko destruktivni.

V letošnjem letu so zagovorniki doktrine varčevanja doživeli eklatanten intelektualni poraz. Za Nobelovega nagrajenca Paula Krugmana je bila ta doktrina vedno v interesu določenega razreda, se pravi najbolj premožne manjšine, ki nalaga varčevanje večini, medtem ko sama še naprej in nesorazmerno povečuje svoje bogastvo. Leta 2010 sta namreč ugledna harvardska profesorica in profesor Carmen Reinhart in Kenneth Rogoff objavila študijo, ki je akademsko »utemeljila« politiko varčevanja in »prepričala« odgovorne politike v mednarodnih organizacijah in ne nazadnje tudi v sami evropski komisiji, da so politiko varčevanja vsilili državam, ki so danes v najbolj kritičnem gospodarskem položaju (Grčija, Španija, Portugalska, Slovenija in druge). Komisar Olli Rehn, ki je v njej odgovoren za gospodarsko področje, se je celo izrecno skliceval na ugotovitve študije obeh avtorjev in tudi do današnjega dneva ni priznal svoje zmote. Medtem je več avtorjev, začenši z dvema podiplomskima študentoma(!), dokazalo, da so bile v njej narejene velike (statistične) napake in iz njih izpeljane korelacije, ki razveljavljajo ugotovitve v prid varčevanja.

Vrsta drugih študij je na drugi strani opozorila, da (nacionalna, mednarodna) ekonomija oziroma gospodarstvo ni primerljivo z varčevanjem na ravni posamezne družine (kjer je varčevanje nekaj povsem samoumevnega). Na pretirano zadolževanje na državni ravni potemtakem ni mogoče gledati kot na nekaj, kar upravičuje trpljenje kot ceno, ki jo je treba plačati za storjene minule grehe. Omenjene študije razkrivajo še neki drug »kolateralni« vidik rigidne politike varčevanja, ki je v tem, da ta ponuja enkratno priložnost za znatno, če ne celo dokončno odpravo socialne mreže, brez katere lahko enostavno pozabimo na socialno državo. Zlahka si predstavljamo, kako bi ali bo(?) njena odprava – pravzaprav smo takemu njenemu postopnemu odpravljanju tudi že priča – povečala profitne donose. Pokojni ministrski predsednici Margaret Thatcher pa bi se s tem dokončno uresničila njena (socialnodarvinistična) trditev in želja, da družba kot taka ne obstaja in da realno obstajajo le posamezniki, ki zasledujejo svoje (sebične) interese.

»Zdravilo«, ki ubija

Seveda je ideja varčevanja zelo zapeljiva, ker se opira na trditev, da se dolgov ni mogoče znebiti, če se država še naprej zadolžuje. Če pa je dodatno zadolževanje v funkciji spodbujanja gospodarske rasti, je seveda tudi večja možnost za odplačevanje starih dolgov in bolj ugodno razmerje med njihovo višino in bruto družbenim proizvodom. Politika varčevanja je na drugi strani problematična za evrsko območje, kajti če bodo vse države varčevale, se postavlja vprašanje, kaj bo s pretežno izvozno usmerjenimi državami, kot je to primer Nemčije. Na koncu koncev se lahko tak ekonomski recept vrne kot bumerang in prizadene tudi najbolj agresivno zagovornico politike varčevanja, se pravi Nemčijo.

Najbolj prepričljivo in sistematično pa je s politiko varčevanja na državni in nadnacionalni ravni obračunal Mark Blyth, profesor za mednarodno politično ekonomijo na ameriški Brown University, v knjigi z naslovom Varčevanje: zgodovina nevarne ideje. V njej je podrobneje predstavil ekonomsko uničujoče posledice njene uporabe v Ameriki in Britaniji, prav tako pa v času weimarske republike v Nemčiji v začetku dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je politika varčevanja in ne hiperinflacija pripeljala do vzpona Hitlerja na oblast. Podobno vlogo je ta politika odigrala pri uveljavitvi militarizma na Japonskem. Tako kot drugi avtorji, ki so kritični do doktrine varčevanja, je tudi Blyth prepričan, da gre za izbiro, ki ni naklonjena življenju, temveč prej smrti, ekonomski in, če hočete, v mnogih primerih tudi biološki. »Pacient«, ki zaužije to zdravilo, ne preživi.

Omenjene študije navajajo številne primere oziroma dokaze za to, da so države, ki so se upirale politiki varčevanja, uspešnejše od tistih, ki so ji podlegle. Med uspešnimi primeri izstopata v novejšem času Argentina in Japonska (»abenomika«), ki pa še zdaleč nista edini. Na račun politike varčevanja je padlo nekaj kritičnih besed tudi od tistih, ki so bili ali so še njeni najbolj rigidni zagovorniki, vzemimo na primer predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa in direktorico Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde, vendar stojijo za temi besedami prej piarovski razlogi kot pa resen namen posloviti se od te »nevarne« (Blyth) in neproduktivne ideje.

Obstaja pa še neki drug problem s politiko, o kateri pišemo in ki je še posebej relevanten za Slovenijo. Roger Altman, ki sicer ne nasprotuje politiki varčevanja in je v ZDA pred časom zavzemal pomembno vlogo na področju financ v ameriški administraciji, je v Financial Timesu nedavno objavil članek, v katerem je priznal, da stojijo za tako politiko tudi povsem očitni geopolitični interesi. Gre za to, da finančni trgi in z njimi vplivne države vsiljujejo politiko varčevanja predvsem šibkejšim oziroma gospodarsko ranljivim državam, medtem ko same v podobnih kriznih situacijah niso sledile svojim današnjim receptom.

»Hipokratova prisega« za ekonomiste

Odlični poznavalec Keynesove ekonomske misli in njegov biograf lord Robert Skidelsky, zaslužni profesor za politično ekonomijo na Univerzi Warwick, je v zvezi z varčevanjem omenil Keynesova razmišljanja o odgovornosti ekonomistov. Keynes jih je namreč opozarjal, da ima njihov(o) razum(evanje) kot tako določene meje, ki se jih je treba zavedati. Gre za metodološko načelo negotovosti, ki ga zagovorniki politike varčevanja ne upoštevajo. Varčevanje prinaša ali povzroča trpljenje – to je zagotovo, medtem ko pa ni zanesljivo, ali bo to tudi pripeljalo do pričakovanih rezultatov. Skratka, Keynes je bil skrajno skeptičen do tega, da bi se sedanjost žrtvovalo za prihodnost, da bi torej sedanjo generacijo (brezposelnih) delavcev žrtvovali na oltarju neke hipotetične (obljubljene) prihodnosti. Take vrste politični ali akademski absolutizem je bil po njegovem v zgodovini zanesljiv sprožilec revolucij(e), ki jim je Keynes kot zagovornik kapitalizma nasprotoval.

Zaradi vloge, ki so jo pri izbruhu globalne finančne krize poleg najbolj odgovornih politikov odigrali vplivni (ne le neoliberalni) ekonomisti, je po prepričanju ekonomskih kritikov varčevanja morda prišel čas, ko bi morali tudi oni oblikovati in se ravnati po neki svoji verziji »Hipokratove prisege«, da bi se torej morali vedno izogibati temu, da bi pri »zdravljenju« svojim »pacientom« škodovali oziroma jih spravili v nevarnost.