Dogma o čudežni moči gospodarske rasti

Sedaj so prav ti isti začeli vrteti novo pesem o tem, da potrebujemo gospodarsko rast, da nas bo ta rešila iz krize in zagotovila delo mladim. Največje sprenevedanje ob tem je, da še naprej zahtevajo zmanjševanje porabe, kar je isto, kot bi žejnemu obljubljali, da se bo lahko napil ob presahlem vodnjaku.

Ima ta nova pesem kaj soli v sebi, bo prinesla nova delovna mesta, bo prispevala k odpravljanju krize in popeljala svet v nove čase?

Da je krizo mogoče premagovati s ponovno gospodarsko rastjo, je nova in zelo nevarna dogma, ki služi le temu, da bomo podaljševali življenje na smrt bolnemu ekonomskemu modelu in njegovemu finančnemu sistemu ter vladavini obstoječih klik in s tem podaljševali agonijo krize. Vzrok krize namreč ni v tem, da bi proizvajali in trošili premalo, torej v obsegu družbenega proizvoda, pač pa izključno v tem, kako delimo to, kar v globalni ekonomiji ustvarimo.

Gospodarska rast in rast družbenega proizvoda je mogoča le z rastjo potrošnje, družbeni proizvod je vedno do evra enak obsegu končne potrošnje, to pa zahteva, da se ves ustvarjeni družbeni proizvod nameni za potrošnjo in se krog družbene reprodukcije vrti hitreje. Ob modelu delitve, ki ga imamo, ko se vedno večji delež ustvarjenega družbenega proizvoda steka v finančni sektor, ki po svoji naravi ni potrošnik, je rast potrošnje in s tem gospodarska rast mogoča le z nadaljnjim povečevanjem zadolženosti. Samo iz slovenskega proračuna bo letos v finančni sektor odtekla skoraj milijarda. Torej nam politika ponuja model gospodarske rasti, ki jo je poganjal do nastopa krize in je tudi njen vzrok. Kriza je namreč nastala zato, ker ni bilo več mogoče servisirati zadolženosti, potem ko je ta presegla zgornjo mejo, ko jo je še mogoče redno servisirati glede na obseg družbenega proizvoda in model delitve. Sesutje bank, kar nekateri štejejo za vzrok krize, je le posledica tega stanja in ne vzrok.

Zato je gospodarska rast ob obstoječem ekonomskem modelu delitve in ob takem finančnem sistemu, kot ga imamo (zelenaške obresti), enostavno nemogoča. Mogoča bi bila le, če bi Kitajci trošili več, kot ustvarijo. Zato je ponujanje gospodarske rasti, kar počnejo politiki, čista dogma in velika laž, ki naj vlije nekaj lažnega upanja in pomiri državljane, še posebej brezposelne mlade, da ne bi šli na ulice in bi revolucija pometla s klikami. Pa tudi če bi po čudežu dosegli gospodarsko rast v ekonomiji stare Evrope, ta ne bi rešila brezposelnosti, ker nova delovna mesta ekonomija ustvarja le, če je rast višja od treh odstotkov, tako rast pa prinaša rast produktivnosti.

Gospodarska rast je ob obstoječih ekonomskih neravnovesjih, mislim predvsem na zadolženost, ki je posledica nenehne rasti akumulacije v finančnem sektorju, mogoča le ob spremenjenem modelu delitve, in to tako, da se poveča delež družbenega proizvoda, ki se steka k delu in državi, in zmanjšuje tisti, ki se steka v finančni sektor.

Vendar ob obstoječem političnem sistemu vladavine finančnega kapitala in njegovih političnih in birokratskih marionet sprememb, ki bi v praksi ovrgle dogmo, da je družbena reprodukcija namenjena ustvarjanju dobička, in uzakonile njeno naravno funkcijo, da služi zadovoljevanju potreb človeka, njegovi varnosti in sreči, sprememb, ki bi z oltarja čaščenja snele boga kapitala in nanj postavile Človeka, preprosto ni mogoče pričakovati.

Na srečo se v stari Evropi poraja in raste družbena energija gibanj in drugih oblik aktivnega državljanstva, ki se zaveda, da smo z obstoječim ekonomskim in političnim modelom prišli na konec poti in se znašli v labirintu brez izhoda, in zato zahteva spremembe in strukturne reforme. Seveda ne takih, kot jih ponuja oblast, pač pa povsem diametralno nasprotne. Vsa oblast Evrope je z vsemi topovi napadala grško stranko Siriza, ki je bila nosilec idej takih sprememb, ker so se zavedali, kaj prinašajo obstoječim oblastnim klikam. Tudi pri nas doma želijo zagovorniki obstoječega stanja pregnati ljudem iz glave idejo o demokratičnem socializmu in demagoško kažejo na pomanjkanje toaletnega papirja v Venezueli. Oblast kapitala potrebuje šibko državo, ki mu daje svoboden prostor za nadvlado in »demokracijo«, temelječo na oblasti poslušnih političnih partij, oblast ljudstva pa potrebuje močno državo in nobene partije.

Gospodarske rasti ne potrebujemo državljani. Obstoječi obseg družbenega proizvoda bi lahko zagotavljal vsem dostojno življenje, izobraževanje, zdravstveno varstvo, razvoj kulture, znanosti in zagotavljal varnost vsem. Potrebujemo le prestrukturiranje iz neoliberalnega modela v trajnostni model razvoja. Že danes trošimo več naravnih virov, kot jih je Zemlja sposobna obnavljati, da ne omenjam drugih nesmislov in protislovij, ki jih prinaša nenehna gospodarska rast. Nov trajnosten model razvoja, ki ne bo temeljil na nenehni rasti in izločanju revnih ter bogatenju ozkih skupin ljudi, pač pa bo gradil na ekonomskem, socialnem in okoljskem ravnovesju, sodelovanju, vzajemnosti, medsebojnem spoštovanju, zaupanju, ljubezni, odgovornosti in solidarnosti, lahko prinese le demokratizacija družbe z več neposredne demokracije. Samo tak model sodi v 21. stoletje in samo tak model nas lahko popelje iz labirinta svetovne krize ter zagotovi obstanek človeštva na tem svetu. Pravkar sprejete ustavne spremembe vodijo prav v nasprotno smer.