Šestdesetletni Ivo Sanader je bil na prvostopenjskem sodišču obsojen zaradi korupcije in vojnega dobičkarstva na deset let zaporne kazni in vrnitev protipravno pridobljenih koristi. Obsodil ga je Ivan Turudić. V prihodnjih dneh se bo iztekel šestmesečni rok, ki je na Hrvaškem dan sodnikom, da v celoti spišejo sodbo in njeno obrazložitev. Prav zato, je dejal predsednik okrožnega (županijskega) sodišča v Zagrebu, se ne more pogovarjati o sodbi, ki še ni pravnomočna. S sejne mize je umaknil še napol polno skodelico hladnega čaja. Krožnik s piškotom je pustil zraven zavojčka žvečilk. Naokoli so bile mape in papirji. Za njimi, na drugem koncu mize, sadje. V kotu je visela črna sodniška toga.

Ivan Turudić je začel kariero kot sodnik na okrajnem (občinskem) sodišču v rojstni Vitrovici, v Slavoniji tik ob meji z Madžarsko. Hrvaška je postala samostojna država in on je začel deliti pravico, medtem ko so na sodišče vdirale oborožene uniforme. »Danes je situacija neprimerljivo boljša,« reče v stavbi, ki gleda na dolg park, ki se vleče v mestno jedro od železniške postaje. Nedaleč stran od vhoda v sodišče sedijo v parku otroci in navdušeno spremljajo lutkovno predstavo. »Tu zdaj sodimo tudi vojnim zločincem. V devetdesetih letih je bilo to nezamisljivo. Danes se ob teh priložnostih v parku ponavadi zbere deset, petnajst skrajnih desničarjev. Nekateri s transparenti, drugi le postopajo. A to ni vredno omembe. Gre za del demokratične folklore, prisotne v vsaki zahodni državi,« odmahne sodnik. Obsodil je že Hrvoja Petrača zaradi ugrabitve sina nekdanjega generala Vladimirja Zagorca, sodil je tudi pravnomočno obsojenima Damirju Polančecu, podpredsedniku Sanadarjeve vlade – zaradi zlorabe položaja – in nekdanjemu hrvaškemu veleposlaniku pri Združenih narodih Nevenu Jurici zaradi poneverbe.

Sodišče ni sabor

Drža in govorica Ivana Turudića sta sproščeni in dostopni, a vendar profesionalni in zavzeti. Očitno je, da ima svoje delo rad in ga opravlja predano, a brez občutka izjemnosti.

Pravi, da je vsem velikim primerom, tako klasičnih kriminalcev kot korumpiranih politikov, skupno to, da zbudijo velik interes med ljudmi in v medijih.

»Javnost je morda bolj občutljiva za postopke proti politikom, kajti vanje je vpletenih več strasti, teh je več tudi v odnosih, ki jih gojijo posamezniki do obtoženih,« opisuje okoliščine, v katerih deluje. »Nočem govoriti o nobenem primeru posebej, a lahko rečem, da so bili pritiski, ko sem sodil članom združb organiziranega kriminala, izjemni. Objavljeni so bili naročeni članki, v katerih so me diskreditirali in blatili ad hominem.« Pisali so, da je kmet iz province, in vpletali njegovo družino. »Vse je imelo zelo jasen namen,« se nasmehne mož in oče dveh najstnikov. »Želeli so me diskreditirati kot posameznika in kot sodnika, ki sodi v določenem primeru. Pri sojenjih politikom je bilo takih pritiskov manj.«

Omeni še bolj subtilne pritiske, ki jim je izpostavljen vsak sodnik kot član družbe, bralec in gledalec. »Izjemna medijska pozornost je nekaj časa tudi pomenila, da so mi sledili povsod. Kjerkoli sem se pojavil, so me posneli ali fotografirali. To je pritisk. Vendar ne tiste vrste, ki bi bil usmerjen na samo sprejemanje sodbe. To ne zamaje svobode in neodvisnosti sodnika. Gre za pritisk, ki ga prinaša teža sodnega primera, o katerem odloča, in za pritisk družbenih razmer, ki so se na Hrvaškem oblikovale v zadnjih štirih, petih letih.«

Marca lani, med sojenjem Ivu Sanaderju, je bil kot priča na sodišče poklican tedanji predsednik sabora Boris Šprem. Sestop političnega ega se je končal s Turudićevimi besedami: »Niste v saboru. Obnašajte se spodobno.«

Odločna sodna avtoriteta je sprožila val svetohlinskega ogorčenja.

»A moje sporočilo je bilo preprosto,« skomigne Ivan Turudić. »V saboru veljajo drugačna pravila kot v sodni dvorani, in včasih politiki ali bivši politiki pridejo na sodišče in pozabijo, da niso več v saboru. Odzivi so bili parodija na pregovor (ne) ubijte sla, ki prinaša slabe novice. Ni moja krivda, da se v parlamentu pogosto slišijo besede, ki jih ne bi bilo treba izgovoriti, kaj šele slišati. Na sodišču pa veljajo pravila, ki jih morajo spoštovati vsi. Vsi.«

Njegov ventil jeze in frustracij je tek.

S pogledom na kozarec vode na mizi na razmislek, ali je vse več primerov politične korupcije na Hrvaškem, v Romuniji, Franciji, Sloveniji in Veliki Britaniji znak zrele demokracije in delujoče pravne države ali nasprotno njunega razpada, vztraja, da je kozarec napol poln.

»Postavimo si nasprotno vprašanje: ali morajo biti politiki posebej zaščiteni pred zakonom, če se pojavi sum, da so izvršili kaznivo dejanje? Ne. Prav je, da niso. To je znak, da se naše družbe razvijajo proti visokim demokratičnim standardom. Verjamem, da gre za potrditev demokracije in krepitev pomena načela delitve oblasti.«

Pomen pravnomočnosti

Prav vmešavanje politikov v sodno odločanje je leta 2010 Hrvaško pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v primeru Peša stalo 9900 evrov denarne kazni. Politiki so prostodušno govorili, da je obtoženi skorumpiran kriminalec.

»Obsodba in kazen sta nam koristili,« pravi Ivan Turudić. »V zadnjih letih izjav, ki bi škodovale tako neodvisnosti sodstva kot sami državi, ni več. Politiki se izogibajo komentiranju sodnih postopkov. Poudarjajo neodvisnost sodstva in nepravnomočnost sodb. V tem pogledu smo dosegli velik napredek.«

Omembe političnih procesov ga zmedejo. »Pazite, politični procesi aludirajo na stalinistične procese. Politični proces je politični boj dveh nasprotnih si političnih struj, v katerem ena frakcija zlorablja sodstvo, da bi obračunala z drugo. Vem, da na Hrvaškem političnih procesov ni. In prepričan sem, da v Sloveniji, ki je vendarle že večletna članica EU, tudi ne. Niti ne morem verjeti, da bi se v 21. stoletju odvijali kjerkoli v EU. Normalni kazenski postopki proti osebam, ki so zagrešile kaznivo dejanje pri opravljanju svoje politične funkcije, pa tečejo na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji... Se spomnite, kaj se je zgodilo na Islandiji? Obsodili so nekdanjega predsednika vlade Geira Haarda, ker je državo pripeljal v bankrot, morda nenamerno, skoraj gotovo brez naklepa, a vendar z veliko malomarnostjo. To razliko med političnimi procesi in postopki proti politikom je nujno upoštevati.«

Kako potem razumeti kazenske postopke, ki sprožajo odzive, ki želijo zamešati registre in obuditi mitične družbene antagonizme in izdajstva? »Sodni postopki in sodbe proti korumpiranim politikom lahko prinesejo določeno katarzo in očiščenje. A pogoj je, da prvostopenjska obsodba postane pravnomočna. Če ne, bodo ti ljudje postali žrtve. Ne bo važno, zakaj bodo iz postopkov izšli nedolžni. Ali zaradi procesnih, formalnih ali materialnih napak, v vsakem primeru bodo obveljali za nedolžne žrtve. Ne vem, kaj se bo zgodilo in kako se bo končalo. A sistem, ki dopušča korupcijo, je invaliden. Korupcija je rak vsake družbe. Je objektivna ovira njenega delovanja. Če morate dati sto evrov, da nekdo opravi delo, ki ga je dolžan narediti, to ni dobro. Razžira družbeno tkivo. In kaj se zgodi, če nekdo nima denarja, da bi plačal?«

Vendar predsednika zagrebškega okrožnega sodišča ne zanese v preproščino visokih kazni za koruptivne politike. Namesto tega omeni delo italijanskega filozofa in pravnika Cesara Beccarie iz 18. stoletja. »Kazen, če naj bo učinkovita, mora priti hitro. Država mora delovati učinkovito. Sivih con neodkritih kaznivih dejanj ne sme biti. To je mnogo pomembneje kot višina kazni. Ali dve ali deset let zapora je manj pomembno kot to, da družba ve, da bo korupcija odkrita in obravnavana na sodišču.«

Naloga sodnika kot nosilca ene od treh neodvisnih vej oblasti je pri tem jasna. Opravlja svoj posel. Sodi. Najljubši latinski rek sodnika, ki je v zapor poslal nekdanjega premierja svoje države, je zgovoren. Fiat iustitia, pereat mundus. Naj se zgodi pravica, pa četudi bo konec sveta.