Nikoli še nisem slišal toliko želja najboljših slovenskih atletov na temo sredozemskih iger. Torej tekmovanja, ki je, če ga malo povzdignem, drugorazredno. Gre za igre (mimogrede, ime je kar primerno), na katerih naj bi se mladi športniki razvijali, da bodo nekoč postali vrhunski tekmovalci, ki bodo na največjih tekmovanjih dosegali odmevne rezultate. Ko pa imajo takšne cilje športniki, ki so nekoč že blesteli v mednarodni konkurenci, je pri zgodbi nekaj narobe.

Ti športniki bi morali hrepeneti po višjih ciljih, torej nastopih na največjem tekmovanju sezone, ki bo v atletskem primeru svetovno prvenstvo v Moskvi. Stadion Lužniki bo mesto, kjer se bo kazalo znanje. Ko pa imajo športniki cilj, da najboljše rezultate dosegajo na igrah v sredozemski konkurenci, potem že sami dokazujejo, da gre njihova športna pot v zaton. In dogaja se prav to.

V tem, da so za to krive visoke mednarodne norme, je sicer nekaj resnice, a to ne sme biti izgovor. Če denimo skakalec v višino Rožle Prezelj leto po tistem, ko je z 232 cm dosegel slovenski rekord, ne preskoči 228 cm, kolikor znaša minimum z imenom norma B za nastop na SP, potem lahko »zapre trgovino«. Če Marina Tomič na 100 m z ovirami ne teče 13,10, osebni rekord od lani pa ima precej boljši, je bolje, da se v nadaljevanju kariere povsem posveti delu z mladimi. Dve službi, ki ju opravlja v boju za preživetje, sta namreč preveč stresni in izčrpavajoči. Če Snežana Rodič v troskoku ne preskoči 14,20 m, osebni rekord pa ima skoraj 30 cm daljši, je bolje, da išče razloge za neuspeh pri sebi. Še bi lahko naštevali. Od Nine Kolarič do poškodovanih atletov, za katere je sezona velikih tekmovanj že končana (Brent LaRue, Primož Kobe, Žan Rudolf, Marija Šestak).

Posledično bo atletska reprezentanca na avgustovskem vrhuncu zdesetkana. To pa je razlog, da na Atletski zvezi Slovenije razglasijo alarmantno stanje. Za zdaj jih gre razumeti, da še ne zganjajo medijskega rompompoma, saj je pred vrati junijski vrhunec sezone, ko bo v Kaunasu evropsko ekipno prvenstvo. Slovenska atletika je namreč že predlani padla globoko v brezno (tretja evropska kategorija), da preprosto mora napredovati v drugo ligo. Če ji to ne bo uspelo, bo morala iskati razloge v svojem delovanju in ne v krivdi športnikov, katerim cilj je nastop na igrah.

Leta 2005 je Matic Osovnikar veljal za enega najboljših slovenskih atletov. Tedaj je nastopil na igrah s sredozemsko konkurenco v Almerii in svojo nadarjenost potrdil z dvojno krono na 100 in 200 m. Tistega leta se je veliko naučil. Predvsem zato, ker je posledično pogorel na svetovnem prvenstvu v Helsinkih, kjer se je od njega veliko pričakovalo. Odtlej sredozemske igre niso bile nikoli več njegov veliki cilj, saj se je zavedal, da ima lahko sezona le en vrhunec.

Podobna zgodba velja za uveljavljene športnike v drugih panogah, ki bodo na igrah v Mersinu dokazovali moč, na svojih terenih na prvenstvih (če se bodo do tja sploh uvrstili) pa nemoč.