Priča smo dogajanju, ki je najmanj nepošteno. Medtem ko se bankirji odločajo o usodi Dinersa, so njegove denarne tokove preusmerili na svoj račun in brez sramu zmanjšujejo več kot 26-milijonsko izpostavljenost do Lovšetove družbe. Si trgovci sploh lahko privoščijo verjeti bankam, da je poplačilo Dinersovih dolgov v interesu vseh deležnikov, če so prav bankirji prvi planili po njem in se zavarovali pred najhujšim? Naj jim slepo verjamejo, da je odrešitev tik pred vrati, čeprav je kupnina od prodaje italijanskega Dinersa (z njo naj bi po Lovšetovih besedah povrnili zapadle obveznosti do trgovcev mest) že zdavnaj na računih, ti pa še vedno blokirani?

Do odvzema dovoljenja za opravljanje plačilnih storitev kljub začetnemu igranju presenečenja in Lovšetovemu nerodnemu iskanju teorij zarote ni prišlo čez noč. Kronične zamude s plačili so bile namreč po javno dostopnih podatkih že januarja lani stalnica v poslovanju Dinersa. Zakaj so nadzorne inštitucije, v prvi vrsti Banka Slovenije in tržni inšpektorat, mirno spremljali, kako se dolgovi strmo povečujejo? Iz odločbe regulatorja izhaja, da je imel Lovše že lanskega junija na mizi odredbo, naj nemudoma izterja dana posojila (verjetno od drugih Lovšetovih podjetij) oziroma naj se preneha ukvarjati z dejavnostjo, ki ni kartična. Kazen je prišla šele leto dni kasneje, saj je uspelo Lovšetu rok večkrat podaljšati. Toda zdaj je prepozno, saj naj bi se vmes iztekla ena od dveh garancij za zapadle dolgove, trgovci pa so s tem ostali na suhem. Če bi se zgodilo najhujše in Diners pristane v stečaju, se jim tako ne piše nič dobrega.

Kje so končala sredstva družbe, ki služi zgolj kot vmesni člen med uporabniki Dinersovih kartic in trgovci, najbrž ve le Lovše. Po dostopnih informacijah je dva milijona evrov prek družbe DC Finance končalo v Italiji, leta 2011 pa je bil Diners tudi solastnik ameriškega podjetja, prek katere je Lovše kupil vilo na Floridi. Na drugi strani je prej omenjena družba DC Finance, v kateri imajo trgovci ujetih 25 milijonov evrov od obročnih plačil, nakazovala več sto tisoč evrov Lovšetovemu podjetju na Britanske deviške otoke. Naključno ali ne, se je to dogajalo ravno takrat, ko je Lovše naši najboljši smučarki Tini Maze iz svojega žepa nakazal dogovorjeno nagrado.

Izdajanje čekov brez kritja je v času Jugoslavije veljalo za eno najpogostejših in tudi najbolj preganjanih kriminalnih dejanj. Ali je zadeva kaj drugačna pri Dinersu, ki je uporabnikom omogočal financiranje obročnih nakupov pri domala vseh velikih pohištvenih, tehničnih in drugih trgovcih, zdaj pa se je izkazalo, da je to počel brez kritja oziroma bančnih garancij?

Lovše je še pred kratkim veljal za enega najbogatejših Slovencev in človeka z nešteto povezavami, zlasti pri pomembnih bankirjih v ZDA. Še vedno lobira pri poskusih prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju, pri čemer se je šele nedavno razvedelo, da bi bil Diners v tem primeru resni kupec Mercatorjeve kartice Pika, ki ima po zadnjih podatkih več kot milijon in dvesto tisoč imetnikov. Toda vse kaže, da bo njegova moč pošla skupaj s finančno močjo imperija Diners. Morda bo Lovše že kmalu – enako kot njegov nekdanji sodelavec Boštjan Šoba – ugotovil, da »ko zmanjka denarja, zmanjka tudi prijateljev«.