Zakaj ženske odpošljejo več pisem kot jih prejmejo? Zakaj so bolj hvaležne in dosledne bralke kot moški? In zakaj včasih kar rinemo v težave, da bi jih junaško reševali ali nad njimi skrušeno obupavali? Pravilnega odgovora ni, a včasih je res lažje, ko nam ob strani stoji kakšen brihten »jezični dohtar«. Nekaj spretno spisanih in modrih odgovorov na zgornja in sorodna vprašanja, ki nam jih zastavlja življenje, smo našli v še sveži knjigi Med tvojim kladivom in nakovalom prevajalca, publicista in pisatelja Branka Gradišnika.
»Ni mi treba več lagati«
Gradišnik v njej tokrat objavlja daljša, razgibana, v živem jeziku spisana dopisovanja z »zgovornimi« bralkami, ki jih je navsezadnje (tudi s pomočjo avtorjevih refleksij) poneslo v nova spoznanja o sebi in svetu, ki jih obdaja in bogati, čeravno se včasih zazdi, da jih bolj kot ne duši. Razplet zgodb pa je težko napovedati. »Iz nekaterih kasnejših javljanj dopisovalk vem, da se je včasih težava, ki je sprožila krizo, res razpletla ali ublažila, včasih pa so se reči vlekle naprej ali se še zakomplicirale,« pravi Gradišnik.
Nova knjiga nadaljuje pot, ki sta jo začrtali že Sreča (2009) in Sreča 2 (2010). Ti knjigi sta padli na plodna tla. »Mislim, da sta že davno razprodani, a še vedno mi pišejo bralke in sicer bolj redki bralci, ki se v njih prepoznavajo.« Gradišnik zase pravi, da je amaterski terapevt, ki se opira na nekatera spoznanja objektno-relacijske terapije, a predvsem želi pomagati ljudem v stiski. Od kod črpa svoje nasvete, ki težavam nekaterih dopisovalcev sledijo skozi leta in leta? »Ko sem začel pisma združevati v knjige, sem videl, da je to najboljša literatura. Da je to preprosto to. Da mi ni treba lagati in si ničesar izmišljevati, pa je vseeno literatura,« je na včerajšnji predstavitvi knjige ugotavljal Gradišnik.
Mame kot »strici iz ozadja«
Ena od zgodb na svojstven način potrjuje tisto razvpito in slaboumno tezo o tem, kdo v resnici vlada v teh krajih. Gradišnik navaja zagato, ki jo je nanj naslovila 32-letna Arinka. Pisala mu je v obdobju, ko se je znašla s še ne desetletno hčerko Tamino (imeni sta izmišljeni) »na svojem«, a vendar sama in še vedno ujeta nekje v preteklosti in v težavnem odnosu s svojo mamo. »Vso srednjo šolo sem lagala, da sva z mamo najboljši prijateljici. V resnici je bila neizprosna in kruta, čeprav danes vem, da tega ni želela.« In naprej: »Kot otrok si nisem smela oblačiti širokih oblek, ker sem imela, tako je rekla, špeh na trebuhu. Opozarjala me je, da moram telovaditi, me ščipala v salo. Mi govorila, da imam prekratke noge.«
Gradišnik odgovarja: »Mati, ta je silen problem. Je vešča, ki živi od pitja krvi svojih bližnjih. Seveda je tudi žrtev svoje matere, ki je pila kri dedu.« Kaj pa, če so slovenske mame tisti strici iz ozadja, ki jih ne najdemo nikjer, čeprav jih prepoznavamo vsepovsod, se je namuznil vsestranski Miha Mazzini, ko je razprava nanesla na vprašanje, kaj muči Slovence in Slovenke. In tako smo končno izvedeli, da gre te razvpite like prej kot v Murglah iskati kar v svoji družini. Če je v njej vaša zaveznica babica, se lahko vprašate, ali ni morda to postala, ker privija vašo mamo, ki privija vas? In da boste nekoč tudi vi v podobnem stilu najedali svoji hčerki. Krog se bo sklenil, če ne še malo zategnil. Če bi si postavljali tako preprosta vprašanja in se o njih pogovarjali, bi morda lahko rešili tudi kakšen širši (celo notranjepolitični) problem, sta Mazziniju in Gradišniku prikimavala tudi založnik Samo Rugelj in poklicna bralka Manca Košir.