Čeprav se starša nista nikoli ukvarjala z vrhunskim športom, je imela Alenka Kejžar v družini športne gene: oče Bogdan (profesor matematike na gimnaziji v Kranju) se je ukvarjal s plavanjem in gimnastiko, mama Kati z odbojko in atletiko, oba pa sta še vedno navdušena rekreativca. S plavanjem je Alenka začela pri sedmih letih: »V Radovljici takrat ni bilo velike izbire športov. Če si želel v klub, sta bila na razpolago le plavanje in smučanje, mogoče še tenis. A slednja sta bila za premožnejše, tako da sem se, tako kot večina prijateljev in prijateljic, odločila za plavanje.«

Po odličnih dosežkih na šolskem in plavalnem področju je sledila velika prelomnica – odhod na univerzo v Dallas, čeprav je že naredila prvi letnik Fakultete za organizacijske vede v Kranju. »Od štirih deklet, ki smo plavale skupaj, sva ostali sami z Urško Slapšak, kajti moja sestra Nataša in Tanja Blatnik sta končali kariero. Če bi imele podobne treninge in discipline, bi še nekako šlo, a bilo je veliko razlik. Želela sem trenirati z ekipo, zato sem se odločila za odhod v ZDA,« pojasnjuje Alenka, ki ji je takratni trener Ciril Globočnik povedal, da je dobila nekaj ponudb iz te države. Med drugim tudi z univerze Southern Methodist University v Dallasu, že prej pa je spoznala tudi legendarnega trenerja Steva Collinsa.

Šest četrtih mest in soba 404

V Dallasu je študirala marketing (kasneje je diplomo nostrificirala v Sloveniji in je po izobrazbi diplomirana ekonomistka), ob tem pa dnevno trenirala plavanje več kot šest ur. Jutranji trening se je začel že ob šestih in je trajal do osmih, popoldanski pa ob enih in je poleg vodnega dela vseboval še suho vadbo, fitnes... »Bilo je fino, saj sem lahko študij prilagajala treningom. Nekaj predavanj sem imela dopoldne, nekaj popoldne, nekatera sem lahko prenesla v naslednji semester,« opisuje vedno dobrovoljna Gorenjka, ki je tam postala tudi članica združenja Golden Key: »Sprva nisem dosti vedela o tem, potem pa sem dobila povabilo za članstvo. Gre za študente z zelo visoko povprečno oceno. Nekje sem prebrala, da je bil član tudi nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton, in v šali sem si rekla: če je bil on član, zakaj pa ne bi bila tudi jaz? Potem sem se prijavila in dobila certifikat oziroma diplomo, da sem članica tega združenja.«

Njena plavalna kariera je trajala od leta 1987 do 2004, bera kolajn z evropskih in svetovnih prvenstev v mladinski in članski kategoriji pa je zelo bogata. Na največjih tekmovanjih je v članski kategoriji osvojila kar 15 kolajn, izstopa pa prvo mesto na EP 2003 v Dublinu na 200 metrov mešano. Kariero je končala leta 2004, v letu slovesa pa je osvojila še srebrno odličje na EP v Madridu v dolgih bazenih. »Poslovila sem se pri 25 letih, kar za plavalke niso več tako mlada leta. Takrat sem imela občutek, da sem obdobje, ko sem bila najbolj v formi, že dala skozi. Plavala sem predvsem na 200 in 400 metrov, kar so že srednje in zelo naporne razdalje. Čutila sem, da se mi po treningih in tekmovanjih ne uspe dobro regenerirati. Tako sem naredila en dober trening, na naslednjih dveh pa nisem šla na polno, da sem se sploh lahko regenerirala. Imela sem občutek, da gre počasi h koncu, prav tako pa nisem imela več pravega motiva, volje in želje,« komentira odločitev o plavalnem »pokoju«.

Nastopila je tudi na treh olimpijskih igrah (Atlanta 1996, Sydney 2000, Atene 2004), v petih nastopih pa je bila dvakrat 18., dvakrat 19. in enkrat dvajseta. »Na olimpijskih igrah sem si vedno želela priti vsaj v mali finale, med devetim in šestnajstim mestom, a mi žal ni uspelo. V Atenah sem bila dvakrat blizu, dvakrat sem bila osemnajsta, in bila sem zelo razočarana. Če bi plavala osebni rekord, bi bila v finalu, verjetno celo okoli petega mesta. Po vrnitvi iz Aten sem bila zelo potrta, a sem se odločila, da nadaljujem s plavanjem. Toda po enem mesecu sem sprejela odločitev, da je konec, čeprav zaradi tega nisem imela grenkega priokusa. Tudi če bi bila v Atenah boljša, je vprašanje, ali bi se odločila drugače,« olimpijske spomine (v Atenah so jo slovenski športniki, športnice in novinarji izbrali za miss slovenske odprave) obuja Alenka, ki je bila na dveh mladinskih EP v šestih disciplinah kar šestkrat četrta. Od tega v Pardubicah leta 1994 štirikrat, pri čemer velja kot zanimivost omeniti, da je na tistem tekmovanju imela hotelsko sobo s številko 404.

S Tajske domov zaradi nosečnosti

Med študijem v Dallasu je spoznala tudi svojega bodočega soproga, Grka Fotiosa Samelisa. Z njim je leta 2005 – ker je on dobil tam službo – odšla v Bangkok na Tajsko zgolj kot njegova spremljevalka, a je hitro ugotovila, da brez dela ne bo zdržala, zato si je začela iskati službo. Dobila je ponudbo z dveh mednarodnih šol za trenerko (učiteljico) plavanja, odločila pa se je za tisto, ki je bila bliže njenemu domu. Po letu in pol na Tajskem se je vrnila v Slovenijo, razlog pa je bila nosečnost. V zakonu s Samelisom, ki je v Sloveniji predstavnik kitajskega podjetja za prodajo telekomunikacij, sta se jima rodila hči Magdalini (letnik 2007) in sin Martin (2009). »Hčerkino ime Magdalini je za slovenske razmere nenavadno. A moj mož je Grk in pri njih imajo navado, da dajejo otrokom imena po svojih starših ali starih starših. In tako ga je dobila tudi hči,« o šestletni Magdalini pove ponosna mama. Hči je nekoč plezala, zdaj pa pleše in obiskuje atletsko šolo Rožleta Prezlja.

Alenka (njena najljubša hrana so špageti, za katere pravi, da bi jih lahko jedla vsak dan, pri pijači pa ima najraje kavo, vodo in rdeče vino) z družino živi pri starših na Mlaki pri Kranju, s soprogom pa čakata na dokumentacijo za gradnjo hiše v Kranju. Je tudi uspešna poslovna ženska, dela pa v prodaji in marketingu v podjetju Danfoss s sedežem v Kamniku. »Službene in družinske obveznosti usklajujem tako kot vsaka druga ženska. Imam to srečo, da lahko začnem delati v službi že ob sedmih in končam ob petnajsti uri, tako da imam celotno popoldne in večer na voljo za družino,« pravi Kejžarjeva (tudi njena sestra Nataša, ki dela doktorat iz statistike, ima dva otroka, ima službo v Ljubljani in živi v Kranju), ki seveda že razmišlja tudi o letošnjem poletnem dopustu.

Ker je njen mož Grk, rojen v Atenah, je cilj znan – Grčija. »Nedavno sva prišla z neke poroke v Grčiji. Prvič sva bila tam sama, brez otrok. Poleti bomo vsi štirje odšli na otok Kos, lani pa smo bili na Zakintosu. Vsaj enkrat letno obiskujemo moževe starše v Atenah, poleg tega pa imajo zunaj mesta tudi počitniško hišo.« Po mirni zimi, ko je bolj ali manj športno počivala, je začela teči. »To počnem zase, za svojo dušo. S prijateljico Ines poskušava 'džogirati' vsaj dvakrat, trikrat tedensko. Po eni strani se dobro razmigava, po drugi pa se med tekom veliko pogovarjava o vsem mogočem. Skratka, združujeva prijetno s koristnim,« navdušeno pripoveduje Alenka, ki skozi medije spremlja tudi druge športe, že od nekdaj pa ima – seveda poleg plavanja – najraje gimnastiko, umetnostno drsanje, košarko in alpsko smučanje.

Simpatična in zgovorna Alenka se rada spominja tudi številnih plavalnih dogodivščin, tako lepih kot manj prijetnih. »Ko sem bila stara 14 ali 15 let, smo tekmovali v Tivoliju. Glede na to, da zelo rada klepetam, sem se tako zaklepetala, da sem pozabila na start. Bilo mi je hudo, ker je to delovalo zelo neresno, a takrat so me poleg plavanja zanimale še druge stvari, haha,« priznava Kejžarjeva. Med manj prijetnimi dogodki izstopa tisti z EP 2002 v Berlinu v 50-metrskih bazenih, čeprav je takrat na 200 metrov mešano osvojila bronasto kolajno: »Prvič sem bila v dolgih bazenih na velikih tekmovanjih na stopničkah, z grozo pa sem ugotovila, da med podeljevanjem kolajn na drog namesto slovenske zastave dvigujejo slovaško. Ko sem to videla, mi je šlo kar na jok, saj sem seveda želela ob svojem uspehu videti zastavo Slovenije. Na srečo sem imela okoli ramen ovito slovensko trobojnico, ki sem jo hitro dvignila nad glavo, da so jo lahko vsi videli in se prepričali, da ne gre za enako, kot je visela na drogu.«