Če verjamete ali ne, dejstvo je, da se pred prenovljenim Muzejem D'Orsay vsak dan vije najdaljša vrsta radovednih obiskovalcev med vsemi pariškimi ustanovami te vrste, ne glede na to, kakšno vreme je. Če je ta muzejska stavba, ki so jo iz nekdanjega kolodvorskega poslopja preuredili za popolnoma drugačne namene, dolgo veljala za kuriozum par excellence, potem je danes – po tistem, ko so kar dve leti na novo urejali njeno razstavno vsebino – zaživela v polnosti svojega smisla: v njej se predstavlja likovna zgodovina 19. in 20. stoletja, z zbirkami ne samo francoskih, temveč tudi belgijskih, italijanskih, avstrijskih, skandinavskih, britanskih in ameriških avtorjev. Ob izbranih vrhunskih delih francoske barbizonske šole, realizma (Courbetovo Rojstvo sveta), impresionizma (Manetov Zajtrk v travi), naturalizma in dekorativne umetnosti Tretje republike pa si vodstvo ves čas prizadeva oblikovati še posebne razstavne prireditve, ki dosegajo največje število obiskovalcev med pariškimi muzeji.
Valovanje nelagodja
Enako velja tudi za veliko tematsko razstavo Angel čudaškega: temačni romanticizem od Francisca Goye do Maxa Ernsta, ki jo sestavlja kar sedem sekcij, tesno vezanih na zgodovinska dogajanja, v katerih se fenomen mračnega romanticizma pojavlja od konca 18. stoletja naprej, doživlja svojevrstne mutacije v simbolizmu druge polovice 19. stoletja in se naposled prenovi v dveh desetletjih (1920–1940) nadrealistične umetnosti. Če je naslov razstave povzet po eni izmed grozljivih zgodb Edgarja Allana Poeja, je oznako »temačni romanticizem« prvi uporabil italijanski literarni zgodovinar Mario Praz v svoji knjigi Meso, Smrt in Hudič v romantični literaturi iz leta 1930, torej v času, ko so nadrealisti v Parizu znova obelodanili zgodbe markiza de Sada. In če sega kontekst pojavnosti bizarnih, temačnih zgodb kot dela kolektivne domišljije v isto obdobje (to je obenem tudi čas, ko se začnejo celo v hollywoodskih filmih pojavljati kreature, kot sta Drakula ali Frankensteinov stvor), je kritiška klima danes zrela za odkrivanje tovrstnih izvirnih umetniških likovnih del in hkratno obnovo spomina nanje. Od Baudelairovega francoskega prevoda Poejeve zgodbe do zasnove razstave, ki se vrača v čas upodobitev in prikazov grozljivega, ki so burili domišljijo bralcev in pozneje gledalcev, je minilo dovolj časa za rekapitulacijo (in tudi revalorizacijo) teh zelo specifičnih literarnih del in na njih temelječih pojavnosti v slikarstvu, risbi, grafiki in filmu.
Sama prostorska razporeditev eksponatov na razstavi ustreza duhu svojega časa, saj ne dovoljuje obiskovalcu, da bi se v miru zagledal v posamezne eksponate, temveč njegov mimohod usmerjajo sodobni slušni vodiči. Najprej skozi štiri od omenjenih sedmih sekcij, ki razkrivajo umetnost, nastajajočo v surovem času francoske revolucije, njenih odmevov v Evropi in obdobju Napoleonovih zavojevanj. Iracionalnost morečih sanj, prividov in fizičnega mučenja, mračne teorije kanibalizma in satanizma – vse to je dobilo likovno odzivnost v delih Williama Blaka, Eugena Delacroixa, Goye in drugih; mnoga teh imen so se do danes skoraj izgubila, če seveda niso znala izpeljati nekega lastnega, motivno izvirnega umetnostnega videnja. Kakovostne odzive v tem pogledu najdemo v slikah, kot sta Gericaultovi Splav Meduze in Ranjeni kirasir, v risbah pisatelja Victorja Hugoja, ki so sploh poseben umetnostni fenomen tega časa, pa v delih nemških romantikov s Casparjem Friedrichom na čelu, v njihovih temačnih gozdovih, samostanskih ruševinah in samotnih blodečih človeških likih v njih.
Od srhljivk do Bunuela
Projekcijska platna s hollywoodsko produkcijo strašljivk, ki v drugi polovici razstave segajo vse tja do prvih Hitchcokovih filmov in se zaključujejo z Bunuelovim nadrealizmom, smotrno dopolnjujejo in hkrati smiselno prekinjajo obiskovalčev sprehod skozi vseskozi komentirano postavitev. Zadnja tri desetletja 19. stoletja, s pogostimi vojnami, drugo industrijsko revolucijo, znanstvenim pozitivizmom in kriznimi pojavi v družbi, so porodila umetnostne mutacije v simbolizmu. Avtorji, kot so bili Gustave Moreau, Odilon Redon, Eduard Munch in Franz Stuck, so postali sodobni interpreti novih socialnih fenomenov degenerirane družbe in njenih pojavov ter propada moralnih vrednot.
Tem trem sekcijam se pridružuje – in razstavo hkrati zaključuje – obnovitveno odkrivanje nadrealizma. Temačnosti prve svetovne vojne odmevajo v delu nadrealistov kot mešanica sublimnosti, krutosti, čutnosti in nezavednega. Nazorne primere temačnosti tu odkrivamo v delih z močnim simbolnim kontekstom, zlasti tistih Salvadorja Dalija, Maxa Ernsta, Georga Brassaija in Hansa Belmerja.