»V Slovana sem se vrnil bolj ali manj naključno. Po eni izmed prvoligaških tekem na Kodeljevem smo se nekateri igralci iz zlate generacije pogovarjali o tem, da bi pomagali nekdanjemu klubu, v katerem smo preživeli svoja najlepša rokometna leta. Skoraj trideset let sem bil odsoten iz rokometa, saj sem se posvetil svojemu delu, zato so me tudi malce 'nahecali', da sem zadevo le prevzel,« se spominja Luka (Marjan) Gorišek, nekdanji odlični rokometaš Slovana (njegov dres je nosil med letoma 1973 in 1983) in reprezentant Jugoslavije. Ko je avgusta 2011 prevzel vodenje kluba, ga je poleg prazne blagajne (obremenjene še z velikimi dolgovi) pričakal tudi povsem okrnjen igralski kader: »Na voljo so bili le dva igralca iz prejšnje generacije, bolj ali manj rezervista, in kadetski vratar, mesec in pol pozneje pa nas je že čakal začetek ligaškega tekmovanja. Igralski kader smo vseeno le pokrpali z igralci, ki so bili posojeni, nekaterimi, ki so prišli na študij v Ljubljano... Bili smo brez vsega, še posebno pa brez denarja. Čeprav smo prvo sezono izpadli, smo se odločili, da bomo zgodbo nadaljevali.«
Gorišek priznava, da dolgovi do nekdanjih Slovanovih igralcev obstajajo, a ob napovedani stabilizaciji kluba obljublja, da jih bo v ustreznem dogovoru z upniki skušal povrniti. »Dolgovi se vlečejo še iz časov prejšnjih klubskih uprav. A ne glede na to, kdo jih je naredil in komu klub dolguje, jih priznavamo in se jih ne odrekamo. V zadnjih dveh sezonah smo jih reprogramirali, ker sicer klub ne bi preživel, če bi moral ob tekočem poslovanju in majhnih denarnih prilivih odplačevati še dolgove,« pojasnjuje Gorišek (pri sanaciji kluba posebej opozarja na veliko pomoč Mestne občine Ljubljana), po izobrazbi diplomirani strojnik in lastnik uspešnega podjetja za proizvodnjo in projektiranje na področju energetike.
Nekdanji jugoslovanski reprezentant (bil je tudi kandidat za nastop na SP 1978 in OI 1980, a bi se mu zaradi tega študij, ki ga je sicer končal še med rokometno kariero, zavlekel za dve leti) pravi, da je Slovanov letošnji proračun znašal okoli 110.000 evrov. »Lahko se pohvalimo, da iz tekočega poslovanja nismo nikomur ničesar dolžni. Sezono smo končali z ničlo, kar je v slovenskem športu velika redkost. To se je lahko zgodilo tudi zato, ker nihče od igralcev ni v celotni sezoni dobil niti evra. Šlo je za čisti amaterizem, če pa bi se šli že polprofesionalizem, je vprašanje, kako bi se sezona denarno razpletla.« Osnovni cilj v prihajajoči sezoni je seveda obstanek v prvoligaški druščini, tihi cilj pa preboj med najboljšo šesterico. To je v veliki meri odvisno od denarnih sredstev, Gorišek pa ima glede celotnega klubskega proračuna (vse selekcije, vsa tekmovanja, potovanja, sodniški stroški...) dva scenarija: »Prvi je proračun med 250.000 in 270.000 evrov, drugi pa okoli 330.000 ali 340.000 evrov, kar bi prineslo tudi višje tekmovalne cilje. Vsekakor bomo klub v prihodnje gradili postopoma, korak za korakom. Ničesar ne smemo tvegati: če bi se Slovanova črna zgodba ponovila, se klub verjetno ne bi nikoli več pobral. To bi bil tudi njegov pogreb.«
Gregor Cvijič v trenerski vlogi končuje drugo sezono v Slovanu, kamor je prišel iz propadle Loke iz Škofje Loke. Gorišek mu je pred leti predstavil svojo vizijo in nekdanji igralec Olimpije, Slovana, Škofje Loke, Krškega, Celja Pivovarne Laško, španske Valencie, portugalske Madeire, Prul, Trebnjega in na koncu spet Slovana (kariero je končal leta 2008) se je videl v njej. »Prepričan sem, da lahko na Slovanu naredimo novo in uspešno rokometno zgodbo. Preteklosti ni mogoče popraviti ali ji ubežati, zato je treba gledati le na sedanjost in prihodnost. V klubu trenira več kot sto otrok v šestih mlajših selekcijah, dejavnost pa smo razširili tudi na rokometne krožke v številnih ljubljanskih osnovnih šolah in sodelovanje z drugimi klubi v Ljubljani in okolici. Igralce moramo črpati iz ljubljanskega bazena, kajti za nas ne pride v poštev kupovanje tujcev. Če te tujec mesečno stane tisoč evrov in je le deset odstotkov boljši od domačega igralca, ga ne potrebuješ, saj mora biti boljši vsaj od 30 do 50 odstotkov,« pravi Gregor Cvijič.
Cvijičev pomočnik v članski ekipi je Andrej Kastelic, mladince (ki so letošnji slovenski prvaki) vodi Boštjan Ficko, kadete pa Bojan Čotar in Roman Šimon. »Imamo vrhunski strokovni kader, s takšnim pa se lahko pohvalijo le redki klubi. Glede igralskega kadra je večina rokometašev mladih in neuveljavljenih, saj imajo le trije ali štirje izkušnje, čeprav skromne. Slovan je predvsem študentsko-delavski klub, saj igralski kader sestavljajo študenti iz Ljubljane in drugih delov Slovenije, nekateri redno zaposleni fantje in nekaj srednješolcev. A to je za klub tudi najceneje,« opisuje Cvijič, ki je trenersko kariero začel kot Čotarjev pomočnik pri Krimu, nato je samostojno vodil Bosno iz Sarajeva, njegova naslednja postaja pa je bila Škofja Loka.
Slovan je v letošnji sezoni osvojil prvo mesto v 1. B ligi, igralci so trenirali od petkrat do osemkrat na teden, z izjemo nekaterih, ki jim je klub zagotovil topli obrok in gorivo za prevoz na treninge, pa so vsi drugi trenirali in igrali brezplačno. Medtem ko se je drugouvrščeno Šmartno že odpovedalo nastopu v prvoligaški konkurenci v sezoni 2013/14, na Kodeljevem o takšnem scenariju sploh niso razmišljali. »Že v prejšnji sezoni je bil naš edini cilj prva liga, a so nas ustavile številne poškodbe. Ljubljana ne mara in ne trpi drugoligašev, zanjo šteje le prva liga,« meni Cvijič. Na vprašanje, ali je mogoče s sedanjim igralskim kadrom obstati v prvi ligi, Cvijič odgovarja: »Da. Seveda si želimo pripeljati še kakšno okrepitev, toda vse bo odvisno od denarnih razmer v klubu. A najpomembneje je, da se spet začne govoriti o Slovanu in da vrnemo gledalce na Kodeljevo z lepo igro, pravim odnosom, borbenostjo, željo...«
