Prah na mestnih ulicah se je polegel, zakaj žive duše tistega dne ni bilo v mestu. Množice so se zbrale zunaj mestnega obzidja in se mrmraje, z molitvijo na ustnicah, v procesiji dostojanstveno zgrinjale k vznožju golovške planote. Tam sredi je stal Ivan, razoglav in brez državniških insignij, a kljub temu na svoj poseben način vzvišeno zamišljen. Stražarji, nekoliko prestrašeni ob takšnem velikem duhu, so ga s sulicami v tresočih se rokah spodbodli, da je stopil proti stopnicam sredi travnika in se povzpel na dvignjeni podij. »Daj, spelji se,« mu je med priganjanjem naveličano navrgel najbolj rdečkarski med njimi. »Pusti ga, kreten, ali ne vidiš, kako velik človek stoji pred tabo?« Peter se je nato obrnil k Ivanu: »Odpusti mu in se spomni name, ko boš v davčni oazi.« »Resnično, povem ti, pred letom 2015 bova skupaj srkala koktajl,« je Ivan položil roko na njegovo čelo in Petra je spreletel nenaden občutek globokega miru. Mogoče pa bo otroka vendarle lahko spravil do kruha.

»Ivan, s tabo smo,« je vzvalovala množica, ko se je ves eteričen dvignil nad ljudi. »Naj se zgodi, kar se mora,« je Ivan dahnil v odgovor. Na tej točki se je, kot že omenjeno na začetku, stemnilo, zabliskalo in počilo, nekaj žena je omedlelo, v daljavi je zatulil volk, povsem po naključju pa je ravno v tem trenutku na podij prikorakal tudi finski rabelj. Ivanu je slekel skromno laneno ogrinjalo, da so v množico za trenutek zazevale stare komunistične rane, nato pa ga je odel v finsko zastavo. Zadoneli so bobni. »Finci, zakaj ste me zapustili,« se je iz Ivanovega grla utrgal krik. Rabelj mu je nataknil lisice in ukazal razgnati meglo. V smrtni tišini je ljudstvo pričakovalo, kaj se bo zgodilo. Rabelj je mrmral molitev, vse glasneje in glasneje, v deliriju je ponavljal mantro in bil že ves zaripel, ko je izginil še zadnji pas modrikastih meglic. Čas se je za trenutek ustavil, svet je osupel ostrmel. Od Ivana, ovitega v finsko zastavo, je vodila sled srebrnikov vse do bližnjega gozda, kjer se je pod plastjo praproti in humusa skrival – osemkolesnik!

Možje so dejali, da gre za neko novo rdečkarsko čarovniško tehnologijo, žene so se trkale po prsih in sople, da finski rabelj v resnici ni ne Finec ne rabelj, ampak sodelavec Marije Magdalene, ki je od začetka časov zaljubljen vanjo, a ona ima oči samo za Ivana. Možje so odvrnili, da srebrniki še niso nujno njegovi, če pač ležijo tam na tleh, žene so zadonele, da je bil murgelski palček, ki da je tako majhen, da ga med podtikanjem dokazov tako ni nihče opazil.

Zaman. Ivan si je v skladu s postavo moral vpreči osemkolesnik in ga odvleči na vrh planote. Žene so jokale in mu na pot podlagale rute, možje so jokali in ga spodbujali. Dolge ure, polne muk, so minile, preden je Ivan osemkolesnik privlekel na vrh. Zasoplega so ga zgrabile močne roke in ga dvignile na oklepnik ter priklenile na kljuko lopute. Pod njegovimi nogami so se zbrale žene in nekaj njegovih najbližjih učencev. Žene so mu s solzami mazilile stopala, učenci pa so si zapisovali njegove zadnje nauke. Stražarji so žrebali za njegovo denarnico in telefonski imenik. »V nikogaršnje roke ne bom izročil svoje duše!« je Ivan zakričal v nebo.

Nato je crknilo ozvočenje.