Slovenske bolnišnice so začele letos uporabljati zdravilo za eno od redkih bolezni, hereditarni angioedem, ki stane več kot trikrat toliko kot dosedanje. Na Kliniki Golnik zatrjujejo, da je zdravilo, ki je dražje za zdravstveno blagajno, za njih cenejše. Sistem dodatnega financiranja, ki bolnišnicam lajša nakupe najdražjih zdravil, lahko včasih privede tudi do absurdov.
Cenejše zdravilo bi morala bolnišnica sama plačati
Hereditarni angioedem je redko dedno obolenje, pri katerem prihaja do nenadnega otekanja obraza, okončin, dihalnih poti... V Sloveniji je 19 bolnikov s to diagnozo, od tega jih zdravljenje potrebuje 11. V svetu sicer ocenjujejo, da je obolelih precej več kot diagnosticiranih. Na trgu je več zdravil, ki tem bolnikom pomagajo, podobno kot v tujini pa se tekmovanje med njihovimi proizvajalci tudi v Sloveniji zaostruje. Cene so, kot je pri redkih boleznih običajno, visoke. Ampula cenejšega berinerta proizvajalca CSL Behring, ki so ga pacienti dobivali doslej, stane 510 evrov, ampula zdravila firazyr, ki ga proizvaja Shire Orphan Therapies in ga slovensko zdravstvo uporablja po novem, pa stane 1690 evrov.
Zakaj so na Kliniki Golnik, ki jo pri predpisovanju zdravil za te bolnike upoštevajo tudi v drugih bolnišnicah (bolnikom so v zadnjem času tako menjali terapijo), stavili na dražje zdravilo? Mihaela Zidarn, pomočnica direktorja za strokovno področje, pojasnjuje, da je ob berinertu in firazyrju v zadnjem času na trg prišlo še tretje zdravilo ruconest. Vsa tri so potrjeno učinkovita in so dobila odobritev za zdravljenje. Dve podjetji sta zaprosili za poseben način financiranja, ki ga je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije omogočil za draga bolnišnična zdravila. Podjetje, ki trži berinert, pa po besedah Zidarnove ni zaprosilo za financiranje v okviru te sheme. »Za bolnišnico je financiranje dragih bolnišničnih zdravil prek te sheme ugodnejše: bolnišnična zdravila, ki jih zavarovalnica ne financira na tak način, morajo bolnišnice plačati same. Ceno zdravila moramo v tem primeru pokriti iz stroškov, ki jih zavarovalnica povrne za pregled bolnika, to pa je le okoli 30 do 50 evrov,« je pojasnila.
Zidarnova meni, da bi lahko tudi cenejše zdravilo berinert financirali prek sheme za draga zdravila, a se dobavitelj za to pač ni odločil. »Pravi čas so vedeli za to možnost, imeli so priložnost to narediti in bilo bi prav, da to naredijo. Glede na to, da so cenejši, bi zanesljivo ostalo tako, da bi bila prva izbira berinert,« je poudarila. Potrdila pa je, da so prejeli manjšo donacijo izbranega dražjega zdravila. Po njenih besedah to ni nič neobičajnega. »V navadi je, da proizvajalci na začetku, ko se zdravilo začne uporabljati, donirajo zdravila. Dobili pa smo le eno ali dve ampuli,« je pristavila. Po besedah Zidarnove ima firazyn sicer nekaj prednosti pred berinertom: slednjega je treba dati v žilo, kar se bolniki težko naučijo, tako so na aplikacijo zdravila prihajali v ambulanto. Dražje zdravilo pa si bolnik lahko da sam, tako kot si na primer sladkorni bolniki dajejo inzulin. »To je lahko zelo pomemben dejavnik, saj si bolnik lahko pomaga sam, takoj ko začuti prve simptome. Mogoče je namreč, da zaradi otekanja dihalnih poti že v 20 minutah pride do zadušitve.«
»Da se bo to zdravljenje financiralo prek posebne sheme za draga zdravila, nismo bili seznanjeni. V tujini ima sicer dražje zdravilo le okoli 15-odstotni delež, pri nas pa po novem uporabljajo le tega. Škoda pa je, da se kopja lomijo na plečih pacientov,« je dejala Marija Žlebnik, direktorica slovenskega zastopnika CSL Behring Medisanus.