V Velenju sem z zanimanjem spremljal predvsem teke na krajših razdaljah, ki so bili smetana na torti uspešnega mitinga. Vesel sem bil teka Marine Tomič na 100 metrov z ovirami. Njena predstava je zelo spodbudna za začetek sezone, ki daje vsakemu atletu določen vpogled, kako bo jadral skozi sezono. Primož Kozmus je dokazal, da je v vrhunski formi. Ve se, da bo najboljši takrat, ko bo najbolj potrebno. Letos torej na svetovnem prvenstvu avgusta v Moskvi. Martini Ratej se je v metu kopja poznalo, da je imela še nedolgo nazaj nastope v diamanti ligi v New Yorku. Verjetno jo je izdala časovna razlika, ki človeka običajno oplazi šele po drugem, tretjem dnevu. A nič zato. Martina je na drugi strani Atlantika pokazala uspešne mete, kar je zelo merodajen podatek.
Slovenski tekmovalci bodo imeli do glavnega vrhunca sezone še dovolj časa za izboljšave. Škoda za nekatere poškodovane atlete, kot sta Žan Rudolf in Brent LaRue. Kljub temu uvodni izidi kažejo, da bi lahko imela slovenska atletika uspešno sezono, čeprav bo ta zelo zahtevna. Nekateri bodo imeli velike ambicije že na sredozemskih igrah ob koncu tega meseca, ko je težko tempirati formo. Zagotovo je svetovno prvenstvo najzahtevnejše tekmovanje, ni pa najbolj ugodno za tiste tekmovalce, ki so od pet do deset odstotkov slabši od najboljših na svetu. Norme so zelo ostre, zato bo lahko letos pri marsikom videti, kot da ni naredil nič, pa čeprav je za svoje izide trdo garal. Tukaj se pokaže, kako nehvaležna je lahko atletika.
Matic Osovnikar je slovenski rekorder v teku na 100 in 200 metrov.