Vaš obisk Slovenije smo mediji označevali kot prihod velike italijanske literarne zvezde. Ste se sami poenotili s to oznako?

Mislim, da je ideja, da sem zvezda, precej napačna. Po mojem mnenju pisatelji, razen nekaj izjem, težko postanemo zvezde, saj se ne moremo kosati s priljubljenostjo, ki jo dosegajo filmski igralci ali televizijske osebnosti. V času, ko se literarna publika vse bolj krči, je seveda privilegij imeti občinstvo in pozornost. Najpomembnejša stvar, ki mi jo je omogočila prepoznavnost, je, da lahko pisanje dojemam kot svoj poklic, od katerega živim, kar je dandanes že precejšnja redkost, saj mora večina piscev za preživetje početi še marsikaj drugega. Sam imam tako čas, da temeljito raziščem snov pisanja in o njej veliko razmišljam. Nikakor pa v pisateljevanju ne vidim niše, ki bi mi prinesla bajne denarja in zvezdništvo. Če tu in tam dam kakšen intervju ali me kdo fotografira, to pač sprejemam kot del službe.

Pa vendar ste med drugim opravljali tudi vlogo žiranta na glasbenem festivalu Sanremo, kar je precej zvezdniško opravilo…

Da. To je bil moj edini pravi trenutek slave. (Smeh.) Čeprav sem zgolj sedel nekje pod odrom.

Lahko bi tudi zasedli oder, glede na to, da ste si v preteklosti želeli postati rokovski pevec, kajne?

Res je, a nisem bil dovolj talentiran. Poleg tega sem imel grozen strah pred javnim nastopanjem. Obakrat, ko sem igral v živo, sem po koncertu hudo zbolel, in to zgolj zaradi pozornosti, ki sem jo dobil. Tako se mi je zdelo pisanje veliko primernejše, saj sem ta poklic dojemal kot nekaj, kar opravljaš izključno v samoti. Šele kasneje, ko sem že postal prepoznaven, sem dojel, da je tudi tu potrebnega veliko nastopanja in govorjenja v publiki, a sčasoma sem premagal ta strah. Tu je dokaz, da strahovom ne moreš nikoli uiti, saj vselej najdejo kak stranski vhod, da pridejo do tebe.

Pozornost vam očitno res ne godi, saj ste pisanje uspešnice Samotnost praštevil zamolčali celo svojim staršem. Zakaj?

Mislim, da ni ničesar bolj domišljavega, kot če nekdo reče: »Veš, kaj? Pišem roman.« Sam sem želel to prikriti, saj sem bil nekako sramežljiv in neprepričan vase. Če bi bil roman polomija, potem nihče za to ne bi izvedel in tako bi bil pristanek v primeru padca mehkejši.

Najbrž marsikoga zanima, zakaj se doktor fizike pravzaprav loti pisanja leposlovja.

Mislim, da je bil razlog ta, da sem potreboval pot iz tega, kar sem počel. Fiziko sem imel sicer zelo rad in sebe sem v prihodnosti tudi videl kot fizika, vendar sem globoko v sebi tudi na tem področju čutil, da nisem dovolj dober. Pisanje romana je bil torej tunel, ki sem ga izkopal, da bi pobegnil od primarnega poklica.

Ste med fiziko in literaturo našli stične točke?

Sam v obeh najdem zadovoljstvo, v splošnem pa bi lahko rekel, da sta obe precej samotni.

V uspešnico Samotnost praštevil ste vložili kar nekaj znanja iz svoje stroke, saj protagonist Mattia ves svet, tudi čustva, motri prek matematičnih operacij. Se to dogaja tudi vam?

Da, seveda, saj imam že dolgo opraviti z enačbami. Sam sem številke vselej poskušal počlovečiti, jim dati obraze, zaradi česar mislim, da je povsem naravno, da tudi Mattia vleče povezave med matematičnimi operacijami in svojim življenjem.

Filmska adaptacija Samotnosti praštevil pod režijsko taktirko Saveria Costanze se v določenih aspektih precej odmika od knjižne predloge. Kako ste vi dojemali te odklone?

V trenutku, ko se zgodbo odločiš zaupati komu drugemu, mislim, da moraš sprejeti, da ta človek ponudi videnje iz svoje perspektive in vanjo vloži svoja čustva. Tako se je Costanza na primer bolečino osrednjih junakov odločil prikazati z estetiko iz grozljivk. Če teh odmikov ne bi sprejel, bi pomenilo, da želim zgodbo obdržati zgolj zase.

Sicer ste tudi sami sodelovali pri pisanju scenarija…

To je bil dolg in naporen proces. Ker je knjiga precej obsežna, je bilo treba prizore zgostiti in zgodbo napeljati zgolj po osnovnih linijah. Knjiga je precej eliptična v številnih pogledih. Pogosto namiguje na stvari, ki se dejansko ne zgodijo, medtem ko na platnu ni mogoče toliko uporabljati iluzijo.

V Človeškem telesu ste zaobjeli izkušnje italijanskih vojakov v Afganistanu. Je bilo pred pisanjem knjige posredi tudi kaj empiričnega raziskovanja?

Da, v Afganistan sem odšel dvakrat, a tega nisem dojemal kot najtežji del procesa. Najbolj zahtevno je vselej ustvariti realne značaje v realni zgodbi. Skratka, v Afganistanu sem našel laboratorij, v katerem sem potem lahko ustvarjal. Srečal sem se z vojaki in bil sem zelo ganjen zaradi stanja in izolacije teh mladih mož. Ves čas so bili izpostavljeni veliki nevarnosti, ne da bi bili nanjo pripravljeni. To me je močno spominjalo na del mojega življenja, v katerem sem se bil primoran soočiti z mnogimi stvarmi, na katere niti po naključju nisem bil pripravljen. V Afganistanu sem dobil prostor, ki sem ga potreboval, da sem ponovno lahko govoril in razmišljal o sebi, saj sem se tu distanciral od vsakdanjega življenja. Dlje kot se odpraviš z vidika svojih osebnih izkušenj, boljši pogled imaš nase. Ker se v tem primeru počutiš varneje, na dan izbruhne tudi več intimnosti.

Se italijanska javnost sicer zanima za vojno v Afganistanu?

Niti ne. To je nekakšna pozabljena vojna, saj je geografsko daleč stran od nas. To je velika napaka, ne le zato ker so vojaki tam izpostavljeni številnim nevarnostim, temveč tudi zato, ker je vsaka vojna večja manifestacija konfliktov, ki nas stalno obkrožajo, in bi po mojem mnenju zato morali vzpostaviti emocionalen odnos do vsake vojne. Ta knjiga pravzaprav niti ni imela namena toliko govoriti o sami vojni v Afganistanu, temveč je prej želela uperiti prst v »vojne«, ki so del našega vsakdanjika.

»Tako mlad je še, pa se v obeh knjigah spopada s tako zahtevnimi tematikami,« je bilo ob poslovenjenju vašega drugega romana pogosto slišati pri nas. Ima po vašem mnenju pisateljeva starost kaj zveze z izbiro knjižne tematike?

Najprej bi poudaril, da prej določena tema izbere pisatelja kot on njo. Sicer pa mislim, da nisem premlad, da bi pisal o čemer koli. Če ne bom zdaj, ko sem najbrž na vrhuncu življenjske energije, spregovoril o stvareh, kdaj bom lahko? Kdaj je denimo človek dovolj moder, da lahko piše o vojni? V Afganistanu služijo vojaki mojih let ali še precej mlajši, zato je najbrž bolj logično, da si sebe zamišljam v njihovih čevljih sedaj kot pa čez dvajset let.