Viswalingamove besede zvenijo domače in aktualno. Tisti, ki še upajo utemeljevati pomen humanističnih znanj, so tudi pri nas vse manj slišani. Zmaguje logika, da je humanistična izobrazba nekakšen luksuz, ki si ga narod lahko privošči v časih blaginje, zdaj pa potrebujemo farmacevte, inženirje, računalničarje..., poklice, ki bodo ustvarjali novo vrednost, ne pa jo »trošili«. Vpisni trendi nakazujejo, da se logika prijemlje, da vse več ljudi o poklicnih perspektivah svojih otrok razmišlja z vidika (neposredne) uporabnosti znanja in zaposljivosti.

Letos se je v srednje šole zaradi demografije vpisalo 400 otrok manj kot lani, samo v gimnazije pa kar 600 otrok manj. Delež vpisanih v te šole se je kljub manjši vpisni gneči glede na lani znižal za 2 odstotka in padel na 38 odstotkov. Ker razlog za to ni pomanjkanje gimnazijskih stolov – letos jih je po vsej Sloveniji ostalo praznih več kot 500 ali dvakrat toliko kot lani – ta očitno leži v novih prioritetah staršev in otrok. To ni nujno samo slabo. Če se bo več učencev odločilo za poklicne, strokovne in tehniške šole, bo v gimnazije hodilo več tistih, ki zmorejo njeno raven, in kakovost gimnazijskega pouka se bo lahko dvignila. In če se bo za etnologe, kulturologe, sociologe... (iz)šolalo manj tistih, ki so se tja v preteklosti vpisovali zgolj zato, da bi doštudirali nekaj ne pretežkega, ali celo zgolj zato, ker je bilo tam dovolj prostora, bo prav tako dobro. Zelo slabo pa bo, če bomo v gonji proti »mehkim« vedam dopustili, da se začne šolska oblast obnašati, kot da gimnazije, klasično znanje in veščine mojstrenja duha niso več prioritetnega pomena, temveč le nekakšna ostalina iz časov blaginje...

O prenovi gimnazije in mature stroka in politika razpravljata že vsaj deset let. Vsako ministrstvo ustanovi skupino za prenovo, Turkovo je nov koncept mature celo predstavilo ravnateljem. Cilj je – načelno gledano – narediti tako gimnazijo (in maturo), ki bo dajala globoko, trdno znanje, razvijala individualne talente in dijake učila misliti. A vsi dosedanji predlogi so utonili v globokih predalih, javnost, včasih tako aktivna v razpravah o šolskih rešitvah, pa le še molči. Kot da bi šolsko polje obdelovali le še politiki in sindikati in kot da je (sicer potrebna) razprava o krčenju pravic šolnikov pogoltnila vse druge. Še huje je, da izgovor, da ni denarja, postaja alibi za odločevalsko inertnost. Šolsko ministrstvo že od ministra Zvera naprej poskuša združevati šole in prilagoditi šolsko mrežo spremenjenim demografskim in vpisnim trendom, kar bi tudi finančno koristilo. Vsakič znova zmagajo lokalni in interesi zaposlenih. Celo dodatni argument, da dijaki hodijo v potresno zelo nevarno šolo (srednjo ekonomsko na Prešernovi v Ljubljani), ni zalegel. V polpraznih šolah pa slavisti učijo geografijo, glasbo pa, kdor ima proste ure... In Zahod še naprej drvi v prepad.