Kot sem že večkrat poudaril, v rokenrolu ni prave objektivnosti, rokenrol je moj ali tvoj, vmesne poti ni, zato se o okusih ne razpravlja. Vseeno pa je v našem prostoru opaziti pomanjkanje nekdanje radovednosti, s kakršno smo nekoč spoznavali takrat komaj znane in prebijajoče se The Pixies, Fugazi, Ride, Crime & The City Solution, Victims Family, navsezadnje tudi The Walkabouts, s katerimi se je pozneje marsikdo identificiral. Pri tem je treba poudariti, da smo na večino omenjenih koncertov odšli na »blef« ali iz preprostega razloga, ker smo imeli radi rokenrol in nas je tja vodil neki notranji čut oziroma »firbec«. Morda smo od nastopajočih skupin poznali komad ali dva, včasih še to ne. Že albumov »velikih« bendov v tistih časih ni bilo lahko dobiti, kaj šele od onih, ki so brzeli mimo osrednje struje. Interneta ni bilo, prenosnih telefonov vseh oblik prav tako ne, le lovljenje dokaj šibke frekvence Radia Študent, a vseeno so bili koncerti večinoma dobro obiskani. O nekaterih se še danes na veliko govori, kar dodatno utrjuje že znani vtis – manj kot je informacij, toliko večja je njihova moč.

Finta se obrne tudi v drugo smer, in sicer, da po poznejšem globalnem uspehu nekaterih skupin marsikdo ni mogel verjeti, da je ta in ta nekoč še kot nihče nastopil v Ljubljani, začenši z The Verve in Björk (Sugarcubes). Tudi Nirvana v Miljah je nekako naša. Da ne govorim o tem, da so bili vsi ti »špili« mnogo boljši, bolj izvirni, pa tudi bolj srčni, od poznejših, ko je bila njihova denarnica že krepko odebeljena. S tem ne trdim, da se bo komu izmed deseterice avtsajderjev s tokratnega Indekša zgodilo povsem enako, četudi (vsaj) dva izmed njih že žanjeta izredne pohvale v razširjenem in referenčnem avditoriju (to sta Mac DeMarco in Esben & The Witch). Vsak koncert je v sebi nosil nekaj posebnega, nekaj samosvojega, in prav ta različnost je – poleg spoznavanja novega – pri Indekšu še kako ugajala. Najbolj zavzeti obiskovalci, torej tisti, ki so zbrali vse inskripcije, so bili tako »prisiljeni« poslušati tudi kaj iz njim ne ravno bližnjih žanrov, saj omnibus ni bil strogo začrtan po eni urbani (z)godbi, temveč v prepletu več njih. Po drugi strani smo bili tako priča celo neopisljivemu terasnemu kabaretu Seana Nicholasa Savagea kot absolutni negaciji popkulture in njenih (resničnostnih) trendov. Če takrat ne bi zašel v Komuno Kina Šiške, ne bi mogel verjeti, da kdo sebe jemlje tako resno, kot je neresna in bizarna scena okoli njega. Skrajnost, ki je še kako ugajala.

Indekš je vsekakor dokazal, da je treba slediti lastnemu srcu, lastni viziji in ne tisti, ki jo diktirata trg ali kritika. Mediji, kolikor imamo pač (malo) prostora, poskušamo iz množice informacij izbezati tiste, ki se nam zdijo zanimive, da bi jih predstavili širši publiki. Toda poslušalci oziroma bralci se ne smejo ozirati zgolj na naša mnenja, temveč morajo odkrivati in bogatiti svoj okus ter ga ob priložnosti predstaviti tudi nam. Raje kot prežvekovalci že slišanega in preverjenega morajo postati raziskovalci. Pragmatizem in linija najmanjšega odpora sta samo priznavanje statusa quo. Glasba (in umetnost nasploh) mora zadovoljiti svežo radovednost poslušalca, ki med ogromno količino ponudbe najde nekoga, s čigar umetnostjo se lahko identificira.

Tako se je v okviru cikla Indekš zbrala prav prijetna skupinica obiskovalcev, kar nekakšna mala komuna, ki je zbirala podpise nastopajočih in se z njimi v preddverju družila dolgo v noč. Za moj okus so to zmagovalci te spomladanske sezone. V njih sem dobesedno videl nas izpred četrt stoletja, le da se mi po koncertih nismo imeli kam dati in smo morali na prve transportne povezave čakati do ranih jutranjih ur. (Tudi peš se je šlo kdaj v Kranj.) S koncem semestra se je torej iztekel cikel koncertov, kar pa ne pomeni, da se je tudi izpel. Za novo šolsko leto se že pripravlja nova serija »neznancev«. In novih vznemirjenj.