Ljubezen, strast, družina, solidarnost, pripadnost, bratovščina... To so nekatere besede, s katerimi se opisujejo športni, predvsem nogometni navijači, ki si pripnejo oznako ultras. S tovrstnimi navijaškimi skupinami so večkrat povezane novice o nasilju. Manj je znanega o tem, kaj vse se še dogaja znotraj te subkulture in kaj vodi gorečega pripadnika določene navijaške skupine, ki šest dni v tednu živi za to, da bo v soboto stal na tribuni, se drl in v podporo svojega kluba metal navijaške trakove, pripravljal koreografijo, vihtel zastave, izobešal transparente...

Da ima navijaška subkultura več segmentov, meni Gregor Tomc, sociolog in profesor na fakulteti za družbene vede. »Ljudi, ki se identificirajo z nogometom, je več vrst. Mediji, policija, nogometna zveza pa vidijo le tiste, ki so problematični. To je tudi hipokrizija. Po eni strani te navijače spodbujajo, ker soustvarjajo spektakel, po drugi pravijo, da so neprimerni. Ampak v Sloveniji je to zelo majhen problem,« je dejal Tomc. Meni, da je v Sloveniji navijaštvo nerazvito in obstaja le v Mariboru, zato se mu ne zdi dovolj zanimivo za raziskovanje.

Navijaško gibanje ima vse značilnosti subkulture. Za njene pripadnike nogomet ni le šport, temveč mnogo več. »Kadar je nogometna subkultura izdelana, je subkultura, tako kot je vsaka druga. Gre za proces socializacije mladih, pri čemer je za njih značilno, da so bolj agresivni. A nasilje je le ena od manifestacij te subkulture. Obstaja še mnogo drugih.« Navijači ustvarijo svoj imidž, obrede, pravila, imajo občutek, da pripadajo skupini, prek katere se izražajo. Produkt njihovega gibanja so lahko ustvarjalne stvaritve. »Če se na svoj način oblečeš, oblikuješ zastave, narediš navijaški obred, je to umetniški spektakel. Ampak bo ostal spregledan. Tega nihče ne bo obravnaval kot resno umetnost, ker so pri nas kot resna umetnost priznani le opera, balet in filharmonija. Umetnosti nižjih slojev pa raziskovalcev umetnosti ne zanima.« Bi lahko anomalije v navijaštvu primerjali s kakšnim drugim družbenim področjem? Na primer z gospodarstvom, kjer ekscese povzročajo tajkuni, v navijaštvu huligani. »Lahko, a z eno razliko. Tajkuni za svoja dejanja nikoli ne bodo odgovarjali, vsak navijač, ki se bo stepel, pa bo moral pred sodnika za prekrške.«

Za kolege bi storil vse

Da bi dobili vsaj približno sliko o tem, kako razmišljajo pripadniki ultras skupin, smo se pogovarjali z dvema od njih. Prvi je bil vrsto let aktiven v skupini Boulogne Boys. Ta je ena od skupin, ki podpirajo Paris Saint Germain (PSG). Spada med najbolj zloglasne v Franciji in ima sloves skrajno desničarske skupine, njen del pa je večkrat povzročil incidente, tudi s smrtnim izidom. Parižan v zgodnjih tridesetih, ki nekaj zadnjih let živi v Sloveniji, ni želel biti imenovan. Bolj je bil zgovoren, ko je začel razlagati o skupini, prek katere se je socializiral in našel osebno identiteto, medtem ko mu za politični prizvok nikoli ni bilo mar. Odraščal je v pariškem predmestju, kjer vsakdan ni bil vedno lagoden in varen, pomembno pa je bilo nečemu pripadati. Ko je prvič prišel na stadion, ga je vzdušje prevzelo, sčasoma pa je njegov odnos do PSG postal podoben ljubezenski zgodbi, kot se je izrazil. »Navijaška skupina postane tvoja družina. V Parizu so skupine ogromne, zato nisi povezan z vsemi navijači. A obstaja solidarnost. Člane imaš za svoje brate.« In jim stojiš ob strani, ko se znajde v težavah. »Za večino kolegov iz skupne bi naredil vse. A to ne pomeni, da kolega podpiraš, če ga aretira policija.«

S tem se je dotaknil tistega, zaradi česar so tovrstne skupine najbolj izpostavljene – nasilja. Ponazoril je, kakšna je struktura velikih navijaških skupin. Po njegovih besedah cilj jedra navijačev ultras ni nasilje, a obstaja manjša skupina znotraj skupine, ki je nekakšen zaščitnik preostalih. Ti so nevarni fantje, ki jim večji motiv kot pripadnost klubu pomeni fizično obračunavanje, ne le s pripadniki nasprotnih ekip in policijo, temveč tudi znotraj svoje skupine. »Ti huligani niso ultras navijači, kot sem bil jaz, a smo bili pred tekmami v lokalih in pred stadioni z njimi pomešani, zato je bilo včasih težko ločiti, kdo je kdo. Moj namen nikoli ni bil povezan z nasiljem.« Nekajkrat se je znašel v nevarnih položajih. Bil je napaden s pestmi, leteli so stoli, v Nici se je njegovim kolegom lahko zgodilo, da so jih domači navijači napadli z noži. Sam nikoli ni utrpel hujših posledic. To se mu ne zdi presenetljivo, saj je prepričan, da ultras scena v Franciji ne spada med najbolj nasilne, precej manj kot, na primer, italijanska, kaj šele poljska. »Na prste ene roke lahko preštejemo navijaške skupine, katerih člani so tudi huligani. Sploh pa spopadi niso impresivni. Trajajo kratek čas, v njih praviloma sodeluje le peščica, ki se sploh ne zna tepsti.« Poleg pariške mednje spadaj še skupine iz Marseilla, Lyona in St. Etienna. »Nasilje je del naše družbe, zato bo ostalo tudi na stadionih. Enako kot bo ostalo v barih in diskotekah. Rekel bi, da cilj ultras gibanja v Franciji ni nasilje,« je razložil.

Navijaštvo ima tudi drugo plat. »Ko sem bil član skupine Boulogne Boys, smo organizirali veliko socialnih aktivnosti.« Zbirali so denar za brezdomce, revne otroke, skušali ozaveščati o boleznih... »Ultras je večplastna subkultura, ki jo je zelo težko definirati. Vsakdo jo vidi drugače, lahko spominja na sekto, včasih je malo militantna.« Za nekoga predstavlja možnost za izražanje nasilja in sovraštva, za drugega ljubezni in prijateljstva, za tretjega je izhod iz težav... Naš sogovornika vidi navijaške skupine tudi kot odgovor na vladajoči razred. »V modernem svetu nas skušajo ločevati. Ultras gibanje pa je nekaj, kar prestraši tiste, ki nas hočejo nadzorovati,« je dejal. »Sem odprtega duha, česar sem se naučil tudi skozi leta v navijaški subkulturi. Navsezadnje mi je dalo to veliko znanja o nogometu, zato sedaj lahko delam za Scoreexcite, ki ljudem svetuje pri športnih stavah.«

Ne sovraštvo, ampak tekmovalnost

Podobno je o ultras gibanju govoril član skupine Green dragons, ki prav tako ni želel biti imenovan. Zanj je navijanje način življenja, ki se mu ga ne bi mogel odpovedati. Ultras vidi kot nekaj, česar se ne da kupiti, in nekaj, na kar ni mogoče pripeti etikete. Prvič je za golom na stadionu za Bežigradom stal sredi devetdesetih let. V navijaški skupini je našel prijatelje in tudi prostor za ustvarjalnost. Veliko se namreč posveča sestavljanju koreografij pred tekmami, kar je sorodno oblikovanju, za kar se je šolal in s čimer se ukvarja. »Pred derbijem imamo skoraj teden dni dela s koreografijo, za kar potrebujemo tudi veliko denarja. Takih stvari nihče ne opazi, temveč le incidente, ki se zgodijo le nekajkrat, a so v medijih napihnjeni. V nemški ligi je vsak konec tedna precej huje,« je dejal.

Pripadniki skupin Green dragons in Viole niso ravno prijatelji. Večkrat so se zapletli v incidente. Je v očeh našega sogovornika viola sovražnik? »Ne, ampak tekmec. Konkurenca je vedno dobrodošla. Ko odrasteš, tekmece začneš spoštovati kot navijače. Dvomim, da kakšna ultras skupina sebe predstavlja kot tako, ki jo zanimajo incidenti. Skušaš biti številnejši, glasnejši, imeti boljšo koreografijo od tekmeca. Navsezadnje to velja tudi za srečanja na ulici, čeprav ne bom rekel, da to podpiramo,« je dejal. Priznal je, čeprav s težkim srcem, da so Viole trenutno boljše kot Green dragons, in pristavil, da se položaj pri ljubljanskih navijačih izboljšuje. S pripadniki Viol ravno ne hodi na kavo, do njih ima nevtralen odnos. Ko imata skupini skupni interes, skleneta dogovor. Tako sta ga, tik preden so sprejeli zakon o navijačih, ki mu tako na tribunah v Ljudskem vrtu kot v Stožicah ostro nasprotujejo.

Sam se izogiba nespametnim potezam, zaradi katerih bi lahko imel težave. Na tekmah ni vinjen, ne skače čez ograjo, ne prižiga bakel in ne išče pretepov, medtem ko nekateri drugi člani skupine ravnajo drugače. »Nekateri so bolj nagnjeni k nasilju, tako je v vsaki navijaški skupini,« je dejal. Dobro je, če navijač upošteva nekatera pravila. Na dan tekme, na primer, v Mariboru ni pametno popivati po lokalih, biti odet v zeleno-bele barve in prepevati navijaške pesmi ljubljanskega kluba. »To je enako, kot bi jaz prišel v vaše stanovanje, ne bi niti pozdravil niti se sezul, temveč zavil naravnost v hladilnik.« Navijače včasih zbodejo tudi ravnanja nogometašev, čemur potem sledijo odzivi na stadionu. Nazadnje je pripadnike Olimpije zmotilo, da je kapetan Maribora Marcos Tavares skakal po šalu Olimpije. »To je zame najhujša žalitev. Če mu bo na naslednji tekmi cela tribuna žvižgala, mu bo zato, ker se je on spustil na to raven. Tisti, ki ne bodo poznali ozadja, pa bodo rekli, da gre za rasizem,« je navijač Olimpije morda že namignil, kaj sledi na naslednji tekmi med Olimpijo in Mariborom. Pred tem navijače in nogometaše čaka še nekaj poletnega počitka.