Veseli me, da koga zanima moja glasba

Vita Mavrič, ki festival organizira, je za te čase precej nenavaden človek, ker se ozre tudi v preteklost, kar pri nas ni v navadi. Ona ima zgodovinski čut, jaz pa sem že zgodovina. Zdi se mi, da se nasploh v umetnosti preveč poudarja zgolj sodobnost, le to se sliši in vidi. Seveda gredo stvari naprej, zasledujem jih, kolikor lahko, vseeno pa se je včasih dobro ozreti tudi v preteklost.

Biti umetnik na svobodi je bilo že v tistih časih težko ali pa vsaj ni bilo v navadi. Na srečo smo dobili službe in po tej poti lepo prišli do svojih pokojnin. V službi na založbi sem res v glavnem prenehal s pisanjem glasbe. Prišla je tudi nova generacija fantov s kitarami, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj, Iztok Mlakar, imeli so res dobra besedila in to obdobje je bilo zares plodno. Moje ustvarjalno obdobje, o katerem se danes ve in sliši, pa je trajalo le kakšnih dvajset let, torej je bilo relativno kratko.

Ta številka je morda celo malce pretirana. Tega, kar dejansko ostane od napisanega, je razmeroma malo, danes se lahko sliši morda le še 15 odstotkov vsega. Veseli me, da je Vita Mavrič za ta večer opravila pravo raziskovalno ekspertizo in odkrila nekaj mojih skladb, na katere sem že sam pozabil, recimo skladbo Ja, ki sem jo napisal na besedilo Tomaža Šalamuna. Sploh se ne spomnim več, kje sem besedilo dobil. Tudi skladba z naslovom Mali oglas Branka Šömna je ena takšnih pozabljenih. Zelo sem vesel, da so se za to priložnost našle tudi te zaprašene, pozabljene pesmi, za skladatelja je to velika čast.

Avtorske pravice so bile včasih, v nekdanji Jugoslaviji, zelo dobro urejene, kar je pravzaprav presenetljivo in to vidimo šele danes, medtem ko nam danes trgovci z novci te pravice oporekajo, jih skušajo zanikati in jih postavljajo na stranski tir. V Beogradu je bila odlična organizacija Sokoj, ki je bila to, kar je danes Sazas, vse je teklo kot po maslu. Koliko denarja je na ta račun pritekalo, je drugo, so bili bolj skromni časi, vseeno pa je bilo to združenje povsem legitimno, pravila so se upoštevala, avtorske pravice so bile vedno urejene, tako po vseh republikah kot potem denimo na radijskih postajah, kjer se je v glavnem ta glasba vrtela. Sam sem recimo veliko pisal za opatijski festival, morda sem tam dosegel še večje uspehe kot na Slovenski popevki, in avtorske pravice so bile nesporne.

Tudi danes je tako, da je treba te pravice urediti sproti. Nič nimam proti sodobnejšim priredbam, sporazumemo se in tudi tisti, ki mojo skladbo na novo obdela, dobi del avtorskih pravic za priredbo. Moram pa se seveda jaz s tem strinjati – in se vedno strinjam, ker me veseli, da koga zanima moja glasba.

Pravzaprav niti nisem bil tako zelo tesno povezan s samim začetkom festivala, takrat sem se ravno vrnil s služenja vojaškega roka in sem potem dobil službo na Radiu Slovenija kot producent za vokalno glasbo. Toda v poslu sem bil dejansko čisto nov. Kot zelenec sem napisal potem tisto pesem, Majda jo je sicer odpela, a ni bila nič kaj odmevna. Naslednje leto sem imel potem že nekaj več uspeha. Sem pa prvo leto na festivalu igral vibrafon v orkestru Bojana Adamiča.

Recimo, da je to celo res. Ne samo zaradi Shearinga, čeprav je bil on takrat naš ideal. Ta zvok smo potem v Ansamblu Mojmirja Sepeta skušali poustvariti, šlo je za neki milozvočni, malce zapeljivo romantičen jazz, ampak za današnji čas najbrž neuporaben, ker je bil to precej decenten zvok; ni za velika ozvočenja in velike dvorane. Po mojem je tudi zato ta zvok skorajda izginil. Vibrafon je bil takrat za nas silno zanimiv inštrument, občudovali smo ga. Imamo pa zdaj Slovenci čudovitega vibrafonista Vida Jamnika, ki bo nastopil tudi na večeru La vie en rose.

Očitno sem se rodil z organizacijsko žilico, precej let sem bil vpet v organizacijo festivala Slovenska popevka, festival je bil tudi mednaroden in prihajali so tudi tuji gosti, ki so sijajno izvajali slovenske popevke, kar je danes že nekoliko pozabljeno. Ampak festival je takrat prenašalo vsaj deset radijskih postaj z BBC na čelu. Velikokrat sem bil v Londonu in sem hitro zaznal to ogromno razliko v življenju in organizaciji naše in tamkajšnje glasbene industrije. Število glasbenikov je bilo skorajda enako številu organizatorjev, promotorjev, menedžerjev, kar je ključ do uspešne glasbene industrije. Mi tega nismo imeli in mislim, da še vedno nimamo. Še vedno mora vsak izvajalec in umetnik skrbeti sam zase, namesto da bi se lahko povsem posvetil svojemu delu, umetnosti, glasbi. Založba kaset in plošč pri RTV Slovenija je bila takrat glavna platforma za promocijo muzike, diskografija, kar danes ni več. Ni denarja, ne volje, ne ljudi. So drugi časi.

Včasih smo se ljudje sploh veliko družili med seboj, nikoli se nismo pogovarjali o politiki, niti nas ni kdo skušal zvabiti v te pogovore. Delali smo svoj posel, nasploh smo imeli mir, tudi zaradi glasbe, s katero smo se ukvarjali. Jazz ni bil politično korekten, morda le v tistih zgodnjih letih po vojni, ko sem bil sam še gimnazijec. Ati Soss, s katerim sva bila velika prijatelja, bil je sicer nekaj let starejši od mene, je še pripovedoval o težavah, ki so jih imeli v orkestru Veseli berači. Očitali so jim, da igrajo preveč zahodnjaško glasbo oziroma bugivugi, kot so rekli takrat tej glasbi. Pri nas je imel velike zasluge za to, da so jazz sčasoma sprejele tudi politične garniture, ravno Bojan Adamič. V časopisih je objavil celo serijo člankov na to temo, boril se je za to glasbo.

To mesto še vedno zaseda Orion, čeprav je bil tako rekoč skorajda moj prvi komad. Ponosen sem na pesmi, ki sem jih pisal za Bele vrane, kot recimo Presenečenja. Takrat mi je še uspel preskok v neko novo dobo.

Siddharta nedvomno, zelo rad poslušam tudi Neisho. To, kar smo mi počeli, v tem času nadaljuje aranžer in skladatelj Rok Golob, in še koga bi lahko izpostavil. Pravzaprav ne bi kar vsega poimenoval popevka, sploh je s tem izrazom malce zadrege. Izumili so ga na nacionalnem radiu, sploh ne vem točno kdo, ampak se je to ime potem kar obdržalo. Pod popevko danes pravzaprav razumemo točno določen, ozek glasbeni stil, zato bi raje temu rekel kar slovenska glasba. Sicer pa je svet drugačen, mladi poslušajo drugačne stvari, tudi čustvovanje je drugačno in drugače dojemajo svet.

Potovanja so še vedno moja zelo velika strast. Imam prijateljsko družbo, pa potujemo. Usedem se za računalnik, pobrskam za kakšen ugoden aranžma in nato vse uredim sam – prevoze, letalske karte, rezervacije hotelov. To je moj hobi, s katerim si preganjam čas. Ravnokar smo prišli s Sicilije.