Seveda je vedno možno, da se opazovalec, kar sem v tem primeru podpisnik teh vrstic, moti, ker na zadeve gleda kot od znotraj in ne od zunaj, ter morda ne opazi, da ta tekmovalni duh niti ni tako specifično tipičen za naše kraje. A navsezadnje ne trdim, da tekmovalnost kot taka ni lastna slehernemu zemljanu. Vključno z Eskimi.

Samo ne morem se znebiti vtisa, da je za podalpju socializirane vendarle posebej značilno, da izrazito ljubijo uradna tekmovanja. Tekmovanja, ki ponujajo uradna priznanja. Priznane dosežke in rekorde. Tako Slovenec premore tudi izrazito močan vzgib, da bi iz sleherne discipline naredil prvenstvo. Magari svetovno prvenstvo. In ni večje sreče ter radosti za kakšno športno disciplino, kot če se uvrsti v nabor olimpijskih športov. Predvsem v tej luči je verjetno treba razumeti tudi to, da so ljudje iz naše mikrocivilizacije preplavali svetovne reke ali se spustili na smučeh z Mt. Everesta.

Kak dan prej, preden se je slovenska nogometna reprezentanca vnovič postavila na noge in po dolgem dolgem času zares obetavno strnila vrste, me je Sergej Učakar, večkratni državni prvak v minil golfu, sicer pa tudi dobri znanec, obvestil, da je absolutni svetovni rekord v mini golfu, končno tudi v slovenski lasti. 18 lukenj je odigral v 18 udarcih! Če vsaj malo poznate igrišče za mini golf in zapreke, ki jih je treba preigrati, gre v resnici za fascinanten podatek, ki si zasluži polno oznanjenje. In še to: izid je bil dosežen na avstrijskem igrišču in na avstrijskem uradnem tekmovanju.