Tako bodo v zelo kratkem času videti brzojavke ameriškega vrha morebitnim ožaloščenim ob smrti ameriškega vojščaka, kajti samo še nekaj manjših formalnosti je treba opraviti in po bojiščih se bodo pojali in sovraga uničevali samomisleči roboti. Ko omenjam manjše formalnosti, mislim na razpravo v komiteju OZN za človekove pravice v Ženevi, ki so jo zahtevali vedno sitni in neizogibnosti tehnološkega razvoja nezavedni pripadniki nekih obskurnih kvazi humanitarnih skupin. Človek ne more verjeti, da še danes obstajajo ljudje, ki dvomijo o sposobnosti robotov bojevnikov, da bi sami ločili otročička na kahlici, ki vrta po nosu, od krvoločnega terorista, džihadista in pacifista in anarhista, skratka najhujše zalege, ki si jo lahko zamislimo in ki jo je treba uničiti. Seveda, močno upam, da v OZN ne bodo nasedli nizkotnim provokacijam lažnih miroljubov. Te bolj zanima, kdo bo v primeru robotizacije armade odgovarjal, če bo naš zgoraj omenjeni pokojnik, robot vojščak ZX-Killer/236R, pomotoma, zaradi pregorelega čipa, pomoril poročno povorko misleč, da gre za diverzantsko skupino, kot pa življenja naših pogumnih vojakov. Oni se gredo formalno-pravno-etične dileme, nič pa jih ne briga, koliko ameriških mater ne bo več dobilo pisma od Obame: »Sporočamo vam, da je vaš sin...«.
Sploh pa te »baje« človekoljubne organizacije niso sposobne umestiti nujnost tehnološkega razvoja na vseh področjih, torej tudi vojskovanja, v širši kontekst globalne krize in nujnosti varčevanja z vsemi resursi. Poglejmo preprost primer. Vojaka, tistega pravega, mora družba financirati najmanj 18 let, da je sposoben oditi na bojišče, kjer neka talibanska budala z doma narejeno bombo razstreli našega 150.000 dolarjev vrednega Ramba, vojaka robota pa naredijo v tovarni v nekaj urah za nekaj tisoč dolarjev. Saj gre za nekoliko bolj izpopolnjen in s sodobnim orožjem opremljen robotski sesalnik ali kosilnico, kakršne nam vsak dan ponujajo na reklamah. Če lahko mašina sama sesa in kosi, zakaj ne bi mogla, opremljena z brzostrelko, metalcem ognja in raketami ter bojnimi strupi, očistiti afganistansko vas talibanov.
Roboti vojaki ne gredo na bolniške, ne zanosijo, ne zahtevajo beneficirane delovne dobe, ni jih treba s tropom psihiatrov zdraviti za postravmatskim stresom, ne moledujejo za dodatek k plači za terensko delo, se ne organizirajo v sindikate, ne pričakujejo pokojnine, ne komplicirajo zaradi istospolne usmerjenosti svojih sobojevnikov. Če zaradi napake na kitajskem vezju pobijejo za pol vasi civilistov, jih za razliko od kolegov iz krvi in mesa ni treba vlačiti na sodišča in jih obsojati na dolgoletne kazni, kar tudi stane. Dovolj huda in hkrati poceni kazen je, da jim za 20 let izklopijo baterijo. Ko odslužijo, se jih da reciklirati v samokolnice. To bodo, upam, izhodiščne točke tistih v Ženevi, ko bodo odločali, ali na bojišča pošiljati sofisticirane pločevinke ali naše preljube sinove.