Trobojnica

V muki se spoznajo junaki, kar je bil tokrat mladi Jan Brulec. V najtežji situaciji, ko so se izgubili tudi izkušeni soigralci, je odigral brez napak. S trezno glavo in srcem je obrnil potek tekme, tako da smo zdaj vsi zadovoljni. Hrvaški posamezniki so na začetku igrali odlično, naši fantje, zlasti tisti z veliko mednarodnimi izkušnjami, pa niso verjeli v svojo moč. Niso me prepričali. Na naše veselje so na koncu še manj vere v svojo moč pokazali Hrvati.

Slovenska osredotočenost je bila v nadaljevanju boljša kot prejšnji teden, zlasti so me nekateri presenetili z asi in odličnim blokom. Pokazali so izredno iniciativnost, predvsem v obrambi. Tekma je bila gledljiva za eksperte in povprečneže.

Bojevitost še ni hrabrost. V odbojki se je treba za žogo vreči tudi v garderobo, če je treba. To je bojevitost! Če bodo Slovenci to popravili, bo v polju še več uspešnih sprejemov. Preklop iz ene situacije v drugo mora biti hitrejši, boljša pa mora biti tudi pomoč partnerja. Mladi Klemen Čebulj je prevzel vlogo emocionalnega liderja, ampak vsa ekipa še nima bratovske enotnosti.

Zelo me moti barva dresov. Ko sem bil nekoč selektor, sem se stalno boril, da bi bili slovenski dresi v barvi trobojnice, v barvi slovenske zastave. Ko smo začeli, smo imeli drese v zeleni barvi, vsi tujci pa so nas spraševali, kje imamo barvo trobojnice. Ne vem, kakšne sile so zmagale v olimpijskem komiteju, da imamo takšne barve. Dres, za katerega se boriš, mora biti v duši igralcev! Rdeča barva je barva ljubezni in preživetja, danes pa te barve v našem dresu ni.

Pri simbolih se vse začne. Slovenski igralci Zdravljice ne pojejo na glas, ampak nekaj momljajo. Sploh ne vem, ali poznajo vsebino. Vse to so stvari, ki smo jih v zadnjih letih zanemarili. To pa zato, ker so nam reprezentanco vodili tujci. Sedanjemu selektorju Luki Slabetu čestitam, da je ravno pri teh stvareh začel spreminjati državno vrsto.