Odprtje slovenske razstave na 55. Beneškem bienalu, postavitev Jasmine CibicZa naše gospodarstvo in kulturo, je bilo zelo dobro obiskano, prišlo je tudi veliko tujcev, in ker je »naša« Galerija A+A majhna, se obiskovalci običajno drenjajo na uličici pred vhodom. Toda četrtkov večer je bil kislo deževen in zato je bila še toliko bolj posrečena ideja komisarja letošnje razstave, Blaža Peršina, direktorja Mestnega muzeja Ljubljana, ki je zaradi grozljivo navitih cen okoliških restavracij (cene za najem v času bienala zrastejo tudi na 20.000 evrov za en večer) za simbolično ceno 800 evrov za sprejem najel kar bližnjo šolsko telovadnico.
S tem sta bili opravljeni dve dobri deli: prvo je, da so bili minister za kulturo in obiskovalci na suhem, veselo neformalno vzdušje pa je pritegnilo še iskalce drugih galerij, ki so se čudili množični otvoritvi majhne Slovenije. Drugo dobro delo pa je, da bo ravnatelj omenjene šole denar namenil šolskemu orkestru. Bodočim umetnikom, torej. In prav sredi otvoritve je prišla tudi novica, da je londonska ArtReview slovenski paviljon uvrstila med dvajset najboljših tega bienala.
»Enciklopedični« Arsenali
Letošnji Arsenali so resnično utelešenje ambicije tokratnega kuratorja, Massimiliana Gionija, da naj prireditev odslikava idejo enciklopedične palače umetnika Marina Auritija: prvo, kar ob vstopu v ta nekdanja skladišča ob morju zagledamo, je ravno Auritijeva šestdeset let stara maketa te utopične palače, ki naj bi hranila vso vednost in torej tudi vso umetnost sveta. Maketo obkrožajo fotografije glav Afričank, ki jih je nigerijski fotograf J. D. Okhai Ojeikere posnel od zadaj in prikazujejo neverjetno kreativnost njihovih pričesk, raziskovanje forme, geometrijskih linij, kompozicije… Ob tej na videz vsakdanji, primarni človeški dejavnosti smo tako že v samem osrčju likovnosti, v osrčju umetnosti zunaj vseh sistemov umetnosti.
Hkrati že ta prvi del s svojimi variacijami napoveduje dosledno izvajanje enciklopedičnega koncepta, ki se nadaljuje skozi naslednje »sobe«, tokrat arhitekturno jasno ločene, zaprte celote, ki povsem ukinjajo voluminoznost teh ogromnih hal s 25.000 kvadratnimi metri razstavne površine, ki so ob nekaterih prejšnjih postavitvah res delovale bolj kot depo umetnin. Večina sob je poenotena, tematsko, stilno, od risb do stripov in videoinstalacij, od znanih do neznanih imen. Dramaturško domišljeno se izmenjujejo slikarska, video in kiparska dela, podrobni risbi sledijo veliki zamahi, meditativnim lesenim konstrukcijam stojijo nasproti dinamični videi, skratka, ureditev Arsenalov se zdi kot glasbena kompozicija, z nekakšnim od pravila odstopajočim akcentom, ki ga nekje v sredini predstavlja instalacija del po izboru Cindy Sherman. Seveda ta in tudi osrednja postavitev pod Gionijevo taktirko v Giardinih, kjer je vse od ezoretike do ustvarjanja hendikepiranih, zastavlja vprašanje, ali kurator s tem svoji kuratorski umetnini ne žrtvuje umetnika, ki ga uporablja zgolj kot noto, kot ton, ali smo torej v imenu dovršenega koncepta oropani za tista umetniška dela, ki vanj ne »sedejo«, ne glede na njihovo kakovost. O tem vprašanju se bo gotovo na veliko razpravljalo vsaj vse tja do 24. novembra, ko se bienale zapre.
Dolge vrste v Giardinih
Kdor pozna bienale, tudi ve, kje so veliki paviljoni velikih držav, ki pogosto veliko obetajo. In ker so bile najbolj vroče govorice tokrat na strani Francije, tudi vrsta pred vrati ni presenečala, nasprotno, človek si je kar oddahnil, da ni v sosednji, še bolj grozno dolgi vrsti pred nemškim paviljonom, o katerem pa ni slišal nobenih pohval. No, enigma se mu je pojasnila, ko je ob vstopu v paviljon s sto let starim napisom »Francia« zagledal inštalacijo iz lesenih stolov razvpitega kitajskega umetnika Aija Weiweija, najbolj glasnega kritika kitajske politične represije. Ai Weiwei ni bil francoski izbor, ampak nemški – Nemci so namreč predstavili tri tuje in enega nemškega umetnika. Do zamenjave paviljonov pa je prišlo, ker so se francoski in nemški politiki ob letošnji 50. obletnici elizejske pogodbe odločili za to simbolično gesto.
Bolj trapaste politične domislice že dolgo nisem zasledila. No, zdi se, da so od nje imeli korist le Nemci: vrsta ljudi pred »francoskimi« vrati v veliki meri ni bila namenjena njihovi ponudbi, čeprav si vsaj Ai Weiwei, ki se v Benetkah prestavlja še s projektom Disposition na dveh lokacijah, zasluži vso pozornost. Če ima pojem angažiranega umetnika danes pomen, ga ima gotovo ob njem, saj za svoje ustvarjanje dobesedno tvega glavo; ravno pred dobrim tednom je na internet prišel tudi njegov glasbeni video Dumbass, del albuma Božanska komedija, ki bo kmalu izšel in tako kot Diorame tematizira njegovo zaporniško izkušnjo.
Zapleteno ali razpleteno?
Tako sta torej sledili še dve uri čakanja v dežju pred francoskim paviljonom – toliko o tem, da ljudje ne stojijo le pred štacunami, v katerih se obetajo razprodaje.
Anri Sala je sicer Albanec, a živi v Franciji, njegov beneški projekt pa intrigira že z naslovom: Ravel Ravel Unravel. V njem namreč obravnava Koncert v D-duru za levo roko francoskega skladatelja Maurica Ravela, hkrati pa »ravel, unravel« v angleščini pomeni »zapleteno, razpleteno«. In res je v prvem prostoru paviljona videti veliko projekcijo ženskega obraza, neverjetno koncentriranega, fokusiranega, pravega utelešenja ustvarjalnega napora, za katerega pa nismo čisto prepričani, kaj počne, četudi gibanje njene glave nedvomno sledi glasbenim modulacijam glasbe, ki jo slišimo in je nekakšen miks različnega. V naslednji dvorani sta dve simultani projekciji: tokrat vidimo le roki, dve levi roki pianistov, posneti iz različnih kotov, med izvajanjem omenjene skladbe za levo roko, a z rahlim časovnim zamikom, s čimer se ustvarja dodatna dinamična napetost med sliko in zvokom. Roki kot izvor zvoka postaneta v svojem izseku ekvivalent tistega živega obraza poprej, postaneta subjekta z lastnim življenjem, z občasno videno mirujočo sestro, desno roko, ki počiva na stegnu. Prsti na tipkah so plesalci neke posebne koreografije, ki sledi tempu skladbe. Kombinacija vidnega in slišnega ustvarja neverjetno hipnotičen učinek in človeka ima, da bi skladbo poslušal/gledal v neskončnost.
Razplet prinaša zadnji del triptiha: na tej projekciji vidimo celotno figuro mlade ženske iz prvega videa, didžejko Chloé, sredi praznega beneškega paviljona, ob mešalni mizi z računalnikom, ojačevalci in gramofonoma za scratching. Anri Sala ponuja izjemno zanimivo raziskavo razmerja med zvokom, sliko in prostorom, med časovno komponento izvedbe in med človeškim telesom, ustvarjalcem zvoka, ki se podaljšuje v inštrumente.