Stari župnik je ves pretresen in zgrožen, ko iz njegove cerkve, namenjene rušenju, delavci odnašajo kipe svetnikov in samega Kristusa, čeprav je prizor snemanja Kristusa, ki visi visoko pod stropom, prav impresiven, tudi po zaslugi bližnjih planov trpečega in žalostnega obraza božjega sina. Navsezadnje gre za film italijanskega veterana Ermanna Olmija, ki je prav v zvezi s to svojo Vasjo iz kartona (Villaggio di cartone, 2011) izjavil, da je bila edina resnična revolucija v zahodnem svetu Kristusova, ki je »človeku dala vednost o Dobrem in Zlu ter s tem občutek za greh in glas vesti; v primerjavi z njo sta francoska in oktobrska revolucija prav smešni«.

Filmi in njihovi botri

Zunaj cerkve je slišati strele, krike, zavijanje policijskih siren, brnenje helikopterja, skratka, res se zdi, da se dogaja neka revolucija. Dejansko pa ne gre za nobeno revolucijo, noben upor zoper oblast, ampak za državno represijo oziroma preganjanje nezakonitih afriških imigrantov, kot ugotovimo, ko se začnejo ti imigranti tihotapiti v izpraznjeno cerkev, da bi v njej prenočili. In stari župnik (v imenitni interpretaciji Michaela Lonsdala) jim to tudi dovoli. Še več: mar niso ti imigranti, ti »clandestini«, prav kakor tisti protokristjani, ki so se pred preganjanjem zatekli v katakombe? In čeprav ti afriški »clandestini« verjetno niso kristjani (nekateri sicer znajo italijansko in omenjajo boga), je prav to, da so se zatekli v njegovo izpraznjeno cerkev, iz starega župnika naredilo simbol, če ne kar inkarnacijo izvornih krščanskih vrednot, zlasti vrednote usmiljenja z ubogimi, nemočnimi in preganjanimi. In ne le župnik, tudi sama cerkev postane neprimerno bolj simbolični kraj humanistično-krščanskega diskurza kot realistični kraj reševanja imigrantskih problemov. Zdi se celo, da bolj ko je ta diskurz plemenit, bolj je tudi abstrakten, se pravi, manj se zmeni za konkretnost imigrantske problematike v italijanski družbi. Naj so besede »če ne odpremo naših hiš, tudi tiste najbolj intimne, duše, nemočnim in preganjanim, smo ljudje iz kartona« še tako plemenite, toda tista »hiša«, ki jo nemočnim in preganjanim odpre stari župnik, ne le da ni njegova, marveč je namenjena porušenju.

Olmijeva Vas iz kartona je eden izmed filmov, ki jih bodo, začenši z njegovo današnjo projekcijo, prikazali na 9. festivalu Kino Otok v Izoli. To so filmi »z botrom«, torej nekom, ki jih bo gledalcem na trgu Manzioli (ali v kinu Odeon, če bo slabo vreme) posebej priporočil. Filmski kritik Denis Valič je boter Olmijevega filma, Dnevnikov novinar Ervin Hladnik - Milharčič pa kar dveh: belgijsko-kanadskega filma Frédéricka Pelletiera Diego Star (2013) o tovorni ladji in po krivem obtoženem mornarju, ki »v sebi najde jezo izkoriščanega delavca in začne govoriti«, ter švedskega Ukradena revolucija (Nahid Persson Sarvestani, 2013) o izbruhu revolucije v Iranu leta 1979, ko je bila sama režiserka mlada levičarska študentka. Neva Zajc pa je botra četrtega, francoskega filma Dekle od nikoder Jean-Clauda Brisseauja (lani nagrajenega v Locarnu z zlatim leopardom).

Pogled nazaj in vstran

Ob teh pa bosta prikazana še dva starejša: Štigličev film Na svoji zemlji, ki bo letos star 65 let, in češki nemi film Erotikon (1929) Gustava Machatyja, v katerem je slovenska Ita Rina v vlogi Andreje izgubila nedolžnost, iz česar sta režiser in njegov direktor fotografije naredila enega najbolj senzualnih trenutkov v zgodovini nemega filma. Ita Rina je bila tudi ikona prvega direktorja Slovenske kinoteke Silvana Furlana, ki je o njej posnel kratek dokumentarno-igrani film Deklica s frnikulami (1996).

Vendar to še ni ves program letošnjega Kino Otoka. Drugi in tudi najobsežnejši del je povezan s posameznimi gosti, ki sodelujejo v posebnem programu »Odpor«. To sta Karpo Godina in Želimir Žilnik, potem francoski režiser Sylvain George (s filmoma K Madridu – skeleča svetloba in Okruški – moja usta, moj upor, moje ime) in kanadski avtor John Price s programom kratkih eksperimentalnih filmov. Izolska gosta bosta tudi mladi nizozemski režiser Martijn Maria Smits s filmoma Antwerpen in Pod težo oblakov, ki kritično pretresata aktualno nizozemsko realnost, in Damir Čučić, ki je s Pismom očetu zmagal na lanskem festivalu v Pulju.

Kino Otok bo z nekaj filmi gostoval tudi v Ljubljani: z Dekletom od nikoder ter z Bil je zmenek (1976) Clauda Leloucha in Vozi (2011) Nicolasa Refna v Kinodvoru, z obema filmoma Sylvaina Georgea in s finsko Zgodbo Mikka Niskanena (2010) Petra von Bagha pa v Kinoteki.