Na vprašanje, zakaj je skoraj 70 let po koncu te doslej najhujše morije v zgodovini človeštva zadeve treba ponovno obujati in komu je njegovo pisanje namenjeno, Teropšič odgovarja: »Čeprav je od tedaj res preteklo že veliko let, pogovorov in različnih tolmačenj tistih dni med ljudmi različnih generacij pri nas še vedno ni konec. Sam menim, da je prav in lepo, če se o dogajanjih med 2. svetovno vojno govori in piše resno in na podlagi argumentov. Ravno zaradi tega sem toliko let proučeval dokumente vseh v vojno na štajerskem ozemlju vpletenih strani ter jih nadgradil z mnogimi pričevanji. Knjiga je torej namenjena vsem, ki želijo na takratna dogajanja gledati skozi oči znanstvenika.«
Kolegi zgodovinarji Teropšiču po ogledu monografije priznavajo, da gre za nekoliko drugačno obravnavo vojne na naših tleh, ki jo je zaradi izjemno velikega števila navedenih virov, podrobnih opisov taktike in strategije vojskovanja ter 174 (tudi barvnih) fotografij mogoče sočasno šteti za zgodovinopisno in obramboslovno delo. Omemba drugačnega pristopa se nanaša na študijo delovanja vseh štirih vojska (partizanske, nemške, slovenske četniške in zavezniške) na razmeroma majhnem prostoru s posebnim poudarkom na širšem območju Kozjanskega. Dragocene so tudi primerjave v strategiji delovanja lokalnih odporniških enot in »državne« operativne enote, ki jo v knjigi pooseblja Tomšičeva brigada iz sestave XI. divizije.
Precejšen del monografije je namenjen tudi v zgodovinskih virih doslej dosti manj omenjanim odnosom bojujočih se sil do vojnih ujetnikov in ranjencev. Sam avtor priznava, da je ta del zaradi neupoštevanja mednarodnih konvencij s strani vseh vpletenih še posebej krvav, saj so zlasti v prvih letih vojne eni in drugi ujetnike v glavnem pobijali.
Kljub temu z nekakšnim olajšanjem izpostavi zanimiv ter nekoliko, če temu lahko tako rečemo, »romantičen« dogodek z nekega vojaškega spopada med partizani in Nemci, ko je partizanska bolničarka, kolikor je bilo mogoče, oskrbela težko ranjenega nemškega vojaka ter ob njem počakala do prihoda njegovih. Medtem ko je nemški častnik bolničarko v zahvalo obdaroval s torbico sanitetnega materiala in ji dovolil oditi v enoto, njegovi nadrejeni do njega niso bili tako milostni ter so ga kazensko napotili na vzhodno fronto.