Če ne bi bilo res, bi Kanglerjevo režiranje sistematičnih internetnih napadov na Večer in njegove novinarje lahko imeli za humoresko. A je res, zato se takemu početju ni mogoče smejati, saj ni osamljeno, gre pa za prvi potrjeni primer, ki kaže, kako deluje internetna gverila v medijih.

Bila je sobota, 24. oktobra 2009. Časnik Večer je objavil članek Županov hobi stane davkoplačevalce, v katerem je novinar Aljoša Peršak razkrival, kako so tedanji mariborski župan Franc Kangler in njegovi sodelavci na občinske stroške odpotovali v Anglijo in na Irsko na ogled tekem slovenske nogometne reprezentance. »Odziv na spletu je bil neverjeten,« se danes spominja Peršak, ena izmed najbolj napadenih novinarskih tarč. »Kljub soboti se je že dopoldne pojavilo okoli 30 gorečih komentarjev (običajno jih je bilo le nekaj), ki večinoma niso problematizirali vsebine prispevka, ampak so bili žaljivi do mene kot avtorja in urednika.«

Pripovedna improvizirana eksplozivna sredstva

Policijski prisluhi v sodnem procesu zoper nekdanjega mariborskega župana so razkrili, da je Kangler tistega dne sklenil, da je treba izpeljati medijski protiudarec. In sicer je treba na spletni strani Večera stopiti njemu v bran ter popljuvati časopisno hišo in njene kritične novinarje.

»Ker je skupnost na spletnih forumih relativno velika in njeni uporabniki hkrati delujejo na več forumih, se nepreverjene govorice lahko zelo hitro širijo, hkrati pa zaradi visoke stopnje aktivnosti tudi spletni iskalniki (google ali najdi.si) forume zelo dobro indeksirajo, kar še dodatno pripomore k visoki stopnji izpostavljenosti vsebine. Poleg tega ne gre zanemariti relativno nizkega finančnega vložka za objavljanje komentarjev in enostavnosti uporabe, ki gre manipulatorjem zelo na roke,« tovrstne kampanje komentira sourednik portala E-demokracija Domen Savič. Vse skupaj je po njegovem mnenju povezano z zelo nizko kulturo, ki vlada na slovenskih forumih. »Uporabniki se ne predstavljajo s pravimi imeni, kultura komunikacije je zelo nizka, ljudje nekritično prebirajo prispevke in v takem okolju je zelo lahko plasirati govorice in nepreverjene trditve.«

Dejan Verčič s katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostjo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ob tem izpostavlja še vprašanje strateške rabe govoric. »Že od pradavnine jih ljudje uporabljamo za različne, zabavne pa tudi strateške namene. Množični mediji, splet še posebej, pa jim dajejo pospeške. Znanstveniki so za pojasnjevanje teh učinkov uvedli pojme, kot sta 'govorična bomba' in 'pripovedna improvizirana eksplozivna sredstva' – besede niso le orodja v medsebojnem obračunavanju politikov, celo vlade jih zavestno uporabljajo za dosego svojih ciljev. Spomnimo se na primer govorice o orožju za množično uničevanje v Iraku, ki je osmišljala in opravičevala napad ZDA,« pojasnjuje Verčič.

Strah jo je bilo, da bi jo razkrinkali

Nekdanji mariborski župan je svoj gverilski načrt predstavil svoji vodji kabineta Duški Jurenec, ta pa je zatem po telefonu obvestila najpomembnejše glave Kanglerjeve občinske hobotnice. Ob 10.15 je poklicala direktorico občinske uprave Milico Simonič Steiner, ki se je spraševala, kako naj pošlje komentar anonimno, saj jo je bilo strah, da bi jo razkrinkali. Za nasvet je prosila soproga Tanje Vindiš Furman, direktorice Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor. Razložil ji je, da ji bo posodil prenosni računalnik, in ji svetoval, naj se iz Dupleka odpelje v Maribor, kjer naj se prijavi na občinski brezžični internet.

Seveda so Kanglerjevi pristaši izpolnili ukazano. Prvi komentar, ki je bil po slogu in vsebini značilen za Kanglerjeve gverilce, je bil objavljen omenjenega dne ob 11.09. »Lastnike Večera pozivam, da razmislijo o delu svojih enostranskih piscev,« je zapisal Majkl, minuto zatem pa je Maja A. objavila komentar, v katerem je Peršaka označila kot marioneto. Med tistimi, ki so sodelovali v tej premierni gverilski akciji, je bil tudi Ivan Hajnšek, zdajšnji direktor Snage in soprog novinarke Večera Melite Forstnerič Hajnšek. Na svoj »esej«, pod katerega se je podpisal kot Jože Žagar, je bil silno ponosen in se je o zapisanem širokoustno hvalili županu. Hajnšek namreč ni napadel samo Peršaka, temveč tudi tedanjega odgovornega urednika Večera in soproginega nadrejenega Tomaža Ranca. O njem je zapisal, da »se je s svojo priliznjenostjo in prilagodljivostjo ter ustrežljivostjo trenutnim oblastnikom in lastnikom uspel obdržati«.

Zanimivo je, da je Peršak že tistega dne zaznal, da gre za organiziran odziv, in je v svojem komentarju pod članek zapisal: »Imam občutek, da se bodo umazana podtikanja in laži stopnjevali s približevanjem volitev.« Imel je prav. Vendar si tedaj nihče ni drznil domnevati, da je v teh internetnih napadih sodeloval celotni vrh občinske uprave, ki se je, namesto da bi odgovorno vodil mesto, v službenem in prostem času potil med ustvarjanjem spletnih komentarjev.

»Spletni forum je lahko zelo močan prepričevalni medij, s tem pa je odprt za manipulacije, laži in pritiske. Takšno početje je nemoralno že v primeru gospodarske družbe, kaj šele, če se takšne kampanje loti politična stranka ali politiki. Politiki naj bi bili tisti, ki bi nam morali dajati zgled. Kako lahko potem nekdo verjame politiku ali stranki, ki je recimo za zmago na volitvah pripravljena uporabljati namišljene spletne uporabnike in na tak način manipulirati z javnostjo,« se sprašuje strokovnjak za spletni marketing Srđan Trifunović.

Če je manipulacija razkrita, je škoda toliko večja

Policijski prisluhi so razkrili, da je Kangler že v torek, 27. oktobra 2009, organiziral sestanek, ki se ga je udeležilo petnajst »gverilcev«. Za poveljnika komentatorske čete je postavil Aleša Škofa, pokojnega vodjo službe mestnega sveta. »Z vojaškega vidika je to dobro za vzdušje,« je svojo potezo hvalil Kangler. Prisotni so se dogovorili, da bodo poslej »vsak dan« v akciji in v »ofenzivi«, za potrebe te medijske ofenzive pa bodo kupili tri prenosne računalnike. Župan je bil navdušen nad svojim načrtom, ker »vidi pri svojih, kako uživajo« in da so »željni, da dobijo malo navdiha«. O svojem načrtu je obvestil podžupana Milana Mikla in mu naročil, da bo moral »svojega pubeca in ta malo angažirati za neke zgodbe – saj ve katere – Večer«. Hajnšek pa mu je obljubil, da bo iz »mape potegnil še neke stvari, jih skopiral pa malo razdelil«.

In res je akcija stekla. »Odjavil bom Večer. Jutri!!!«, »Kangler je zakon, vi večerovci pa se naučite morale in osnovnih manir« in »Slišala sem, da imaš doma težave in tudi v službi« so bila samo nekatera od anonimnih natolcevanj. Pojavljale so se tudi enake IP-številke računalnikov, ki so sicer izsledljive, vendar so avtorji uporabljali različne psevdonime.

Savič v takem načinu vodenja kampanje sicer ne vidi resne prednosti, še posebej zato, ker je v primeru razkritja manipulacije škoda toliko večja. Kot pravi, je prvi pokazatelj tovrstnega početja nenadno povečanje števila uporabniških imen pred začetkom kampanje. »Značilna sta pojav uporabniških imen brez zgodovine objav, ki kar naenkrat začnejo zagovarjati določeno opcijo, in nenadna prekinitev aktivnosti tik po koncu kampanje. Če pa se zadeve lotijo profesionalno, je 'plačano' objavo zelo težko prepoznati, ker praviloma ni napisana 'na prvo žogo', prihaja s strani uporabnika, ki je že dalj časa aktiven na istem forumu in je retorično zelo spodoben. V takem primeru preprostega recepta za prepoznavo naročenih objav na žalost ni,« pojasnjuje Savič.

»Promotorji«

Javna skrivnost je, da nekatere komunikacijske agencije svojim strankam ponujajo tudi storitve komentiranja medijskih prispevkov oziroma napadov na konkurente, pri čemer se pri tem zavarujejo predvsem z najemanjem študentov.

»Politika in gospodarstvo nedvomno posegata po tovrstnih storitvah: nekaterim služijo kot orodje za hitro analizo javnega mnenja ali za mini tržno raziskavo, kadar na trg pošiljajo nov produkt, saj so odzivi spletnih uporabnikov hitri, direktni in za podjetje zelo uporabni, spet drugim za manipulacije in diskreditacije, vendar so taki ponavadi neuspešni,« je prepričan Trifunović.

A po Verčičevih besedah v stroki odnosov z javnostmi etični kodeksi in predpisana pravila vedenja (in teh ni malo) prepovedujejo prikrito delovanje in komuniciranje na način, ko bralcem, gledalcem ali poslušalcem vir (naročnik) in namen komuniciranja nista znana ali prepoznavna: »Zato verjetno nobena komunikacijska agencija govoric ne prodaja na mizi, tako kot tudi mediji na mizi ne prodajajo piar člankov. O tem, kaj vse se pri nas dela pod mizo, pa izvemo vsak dan kaj novega.«

Iz e-Študentskega servisa so nam sicer sporočili, da agencije pri njih objavljajo oglase za zelo različna dela: visoko strokovna (programiranje, spletno oblikovanje), strokovna (administrativna dela, promocije, delo s strankami) in preprosta (kuvertiranje, lažja fizična dela, čiščenje). »Pred volitvami se v manjši meri poveča povpraševanje po promotorjih ter študentih za deljenje letakov in promocijo na stojnicah,« so nam še pojasnili.

Večer se je na pojav organiziranega sovražnega govora na spletu v primeru Kangler odzval hitro in je 7. novembra 2009 objavil članek Politični verniki pod krinko anonimnosti, v katerem je novinarka Urška Kereži med drugim za mnenje o anonimnežih zaprosila sociologa Andreja Fištravca. »To so infantilni odrasli, ki se ne zavedajo, da obstaja mavrica in šele ta sestavlja spekter. In šele ko obstajajo različni pogledi na isti problem, recimo na mariborskega župana, ga lahko uzremo v pravi luči,« je razložil zdajšnji župan, ki pa tedaj ni mogel vedeti, da ocenjuje Kanglerjeve gverilce. »Slovenske polemike praviloma preidejo na nivo ad hominem, na izključevanje človeka. To je totalitarni mentalni sklop, kjer moraš najprej moralno uničiti človeka, da ga lahko potem fizično likvidiraš.«

Kangler se je novinarki tedaj zlagal, da komentarjev na Večerovi spletni strani »ne prebira in jih težko komentira«. Dejansko pa je nemudoma po objavi članka ukazal nov medijski napad. »Šef pravi, da ni popuščanja. Danes vsak vsaj tri komentarje,« je gverilcem naročil Škof. In so hobotničarji spet izpolnili ukaz. Na Škofovo komando se je uslužno odzval tudi Ivan Hajnšek, tako imenovani Jože Žagar, ki je bil eden najbolj doslednih piscev na spletu. »Iz članka razberemo trditev, da župan organizira internetno komentiranje, ali z drugimi besedami, da organizira internetno drhal proti Večeru. Kje so prosim dokazi, da se jaz in/ali drugi oglašamo po naročilu župana. Torej spet primer, zrel za častno novinarsko razsodišče – trditve oziroma obtožbe brez enega dokaza,« je pisal Hajnšek.

Selitve na facebook

A spletne skupnosti po Trifunovićevem mnenju na srečo takšne vdore načeloma hitro prepoznajo in izobčijo. »Takrat lahko tudi povprečen uporabnik ugotovi, da gre za izmišljen profil oziroma uporabnika. Tisti, ki so plačani za pisanje komentarjev in diskreditacije, se načeloma sami izdajo, saj se takoj, ko jih s tem dejstvom soočiš, odzovejo z diskreditacijami, se branijo in trdijo, da nimajo nobene zveze s komerkoli, a so kljub temu polni nekih informacij, ki bi jih sicer kot povprečni uporabniki težko pridobili. Primer je prav Jože Žagar oziroma Ivan Hajnšek, ki Kanglerja ni poznal, je pa vedel vse podrobnosti o njegovem premoženju in o njegovih političnih nasprotnikih,« pojasnjuje Trifunović.

Vrnimo se h Kanglerjevi gverili, ki je imela svojo bazo v lovskem domu v Ciglencah. »Danes komentirajmo: Verlič: dva milijona nista izgubljena. Napadimo neaktivne poslance SD, Lukšiča, Križmana, Verliča (bivšega Kanglerjevega podžupana, op.p.) pa vzemimo malce v bran. Saj veš. Direktiva,« je v SMS-sporočilu 10. novembra 2009 zapisal Škof. »Šefe je rekel, da ni mirovanja. Oktober bo tu – kot bi mignil,« je 13. januarja 2010 Škof opomnil gverilce na bližajoče se lokalne volitve. Pet dni zatem pa je zapisal: »To sredo ob 18. uri se komentatorji dobimo na lovskem domu kot ponavadi. Danes napadimo ministrico za kulturo (stran 12). Zadnje čase bolj slabo komentiramo, zato bo v sredo jezikova župa namesto pršuta.«

»Ker pritiski na forumu, pri vodstvu hiše in lastniku Večera neposredno, s številnimi prijavami na novinarsko častno razsodišče, niso dali želenih rezultatov, saj časopisa nihče ni 'prečistil', se je nestrpnost v komentarjih stopnjevala celo do groženj s fizičnim nasiljem, zato smo o tem takrat obvestili tudi policijo,« se spominja Peršak.

Kanglerjeva četa komentatorjev je svojo dejavnost zatem preusmerila tudi na socialna omrežja, predvsem na facebook, kjer je uporabljala več kot deset lažnih profilov, eden izmed njih je bil Manca Gomboc. Novembra lani, ko se je v Mariboru sprožil protestni val zoper Kanglerja, so si njegovi podporniki celo drznili ukrasti sliko hrvaške študentke Matee Š. in z njo opremili lažni profil Lidije Richter, ki se je potem pojavljala med bolj zvestimi privrženci na Kanglerjevem osebnem profilu. »S tem ko je Kangler izgubil oblast, pa je tudi obstoj 'Jožeta Žagarja' in 'Mance Gomboc' izgubil smisel,« danes ugotavlja Peršak.