Nastopi na mednarodni atletski ligi so mi v zadnjih letih veliko pomenili. Rada tekmujem pred domačimi gledalci. Še posebno v Celju. S tega vidika bom pogrešala domače nastope. Po drugi strani je bolje, da mitingov ni, kot da je na njih slaba konkurenca ali so slabo organizirani. Sama sem imela pozitivne izkušnje, saj so organizatorji večkrat na tekme pripeljali dobro konkurenco, tako da sem lahko kvalitetno tekmovala v Sloveniji in se ni bilo treba voziti v tujino. Kljub temu bomo imeli tudi v tej sezoni precej možnosti za dokazovanje na domačih tekmah, le konkurenca ne bo vedno najboljša.
Barcelona 2010, Pariz in Daegu 2011, Carigrad in London 2012 in Göteborg 2013 so prizorišča največjih atletskih tekmovanj zadnjih let, na katerih ste redno nastopali. Kje se skrivajo razlogi za napredek v zadnjih letih, ko ste vsaj po letih precej bolj izkušena atletinja?Ko sem se preselila v Ljubljano, sem pod vodstvom Jureta Kastelica dolgo časa vadila skupaj z Alenko Bikar in Saro Orešnik. Imela sem odlični partnerici. Leta 2004 sem izpolnila normo za nastop na olimpijskih igrah v Atenah, a sem čas 13,07 dosegla z minimalno premočnim vetrom v hrbet (+2,1 m/s – op. p.). Odtlej se dolgo časa nisem približala doseganju mednarodnih norm. Preporod se je zgodil, ko sem začela sodelovati s trenerjem Matejem Juhartom, ki je spremenil način treninga. Nisem bila več toliko poškodovana in začela se mi je dvigovati samozavest. V zadnjih petih letih dobro sodelujem tudi s psihologom Matejem Tušakom, veliko vlogo pri napredku pa ima tudi celjski klub. Celjski atletski delavci verjamejo vame, me finančno podpirajo, nekaj denarja pa mi nameni tudi Atletska zveza Slovenije. Skupek vsega je pripomogel k napredku.
Od ukvarjanja s športom se ne preživljate. V zadnjih letih ste opravljali kar precej različnih del...Zelo sem vesela, da sem z novim letom dobila zaposlitev pri Atletskem klubu Olimpija, kjer sem trenerka mlajših selekcij. Ukvarjam se z otroki od šestega leta naprej. Ker se klub razvija, opravljam sicer še kakšno drugo delo, toda prioriteta je delo z otroki, s katerimi delam že šest let. Zelo me veseli, da imam možnost delati v atletiki. Lani sem bila zaposlena v osnovni šoli prek projekta zdravega življenjskega sloga. Nikoli nisem bila v atletiki takšna profesionalka, da bi lahko od ukvarjanja s športom živela. Zato sem morala delati še druge stvari. Sem pa hvaležna, da imam toliko podpore, da lahko kvalitetno treniram.
Do kam vam seže pogled v vašo atletsko prihodnost?Dokler bom dosegala dobre rezultate in rezultatsko napredovala, bom vztrajala. Koliko časa bo to trajalo, res ne vem. Trenutno bi najprej rada izpolnila normo za nastop na sredozemskih igrah, za kar bom imela priložnost danes na ekipnem prvenstvu Slovenije v Novi Gorici in v torek na največjem slovenskem mitingu v Velenju. Moj naslednji cilj bo izpolnitev norme za svetovno prvenstvo v Moskvi (13,10, osebni rekord Marine Tomič pa znaša 13,04, ki ga je dosegla lani v Slovenski Bistrici – op. p.). Rada bi tudi rezultatsko napredovala ter se spustila pod mejo 13 sekund.
Se kdaj spomnite tisočinke sekunde, ki vas je ločila do polfinala olimpijskih iger v Londonu?Oja, pa še kako. A mi je ostala v pozitivnem spominu. Na največji tekmi na svetu, na kateri sem v Londonu debitirala, sem s časom 13,10 dosegla enega svojih najboljših časov. Na to dejstvo sem lahko ponosna. Mi je bilo pa najbolj hudo, ko sem videla polfinalne rezultate, saj sem se lahko prepričala, da bi se lahko tudi tam enakovredno borila s tekmicami. Na velikih tekmovanjih sem doslej iz kvalifikacij napredovala le v Parizu. Žal mi je predvsem letošnjega nastopa na dvoranskem evropskem prvenstvu v Göteborgu. Bila sem odlično pripravljena, a sem pred prvenstvom zbolela, kar mi je pobralo veliko moči.
Po koncu lanske sezone ste drugič v športni poti opravili artroskopijo kolena. Kako je s kolenom zdaj?Najprej sem bila z operacijo zadovoljna. A mi je začelo koleno kmalu otekati. Nisem prepričana, da po koncu sezone ne bo treba spet pod nož.
