Med tistimi, ki mu ni vseeno, kaj se s tem športom godi v Sloveniji, je zagotovo član enega izmed zgolj treh klubov hokeja na travi pri nas Robert Mesarič. Kapetan kluba Lipovci ne skriva, da je stanje tako njegovega kluba kot samega hokeja na travi pri nas vse prej kot rožnato. »Smo majhen klub iz majhne vasi v Prekmurju, regija pa je za povrhu že tako in tako obubožana. Vsi igralci prihajamo iz iste vasi in smo popolni amaterji. Kar nas drži skupaj, je veliko prijateljstvo, kar pa je ne nazadnje tudi najpomembneje,« pove Mesarič in pojasni, da – tako kot pri preostalih športih v naši državi – gospodarsko krizo še kako občutijo. Za povrhu je položaj v klubu postal še nekoliko manj znosen, ko je ta pred približno dvema letoma ostal brez glavnega sponzorja.

Igralcem Lipovcev, ki so tudi aktualni državni prvaki, tako ne preostane drugega, kot da na tekmovanja potujejo na lastne stroške. Slednji so vse prej kot zanemarljivi, saj poleg prevoza in nastanitev iz lastnega žepa odštejejo tudi denar za nakup opreme. Da se igralci zaradi hokeja na travi odrečejo še svojemu prostemu času in dopustu, hitro postane jasno, da do te igre čutijo zares veliko ljubezen. »Sam pravim, da je hokej na travi gentlemanski šport s prav posebnim čarom. Poleg same igre, ki je privlačna predvsem zaradi svoje hitrosti, je tu še prijateljstvo s soigralci. Smo prava klapa, ne samo na igrišču, temveč tudi zunaj njega,« poudari Mesarič, ki je začel hokej na travi trenirati že pri ranih petih letih, z njim pa se ukvarja že hvalevrednih 25 let.

Da je temu tako, gre veliko zaslug pripisati okolju, v katerem je odraščal, saj ima ta panoga v Lipovcih zelo bogato in uspešno zgodovino, klub pa bo čez dve leti praznoval častitljivih 50 let. »Že moj oče je bil hokejist na travi in bil celo na seznamu jugoslovanske reprezentance. Bil je zelo dober in uspešen, prav tako pa se s tem športom ukvarja brat. Lahko rečem, da je hokej na travi neke vrste družinska tradicija,« razkrije Mesarič.

Nadvse zanimivo je, da se je disciplina, ki uživa veliko priljubljenost v Angliji, na Nizozemskem, v Španiji in tudi v Nemčiji, pri nas ohranila le v Prekmurju, medtem ko večja mesta pri nas svojega kluba sploh nimajo. »Pred 15 ali 20 leti je bil hokej na travi razširjen po skoraj vsej Sloveniji. Svoj klub so imeli tako Ljubljana kot Maribor in Celje. Zares je škoda, da je vse skupaj v naših največjih mestih propadlo. Težave so nastopile, ko je prišlo do prehoda z naravne na umetno travo. V Prekmurju so igrišča z umetno podlago zgradili, medtem ko se je drugod zapletlo,« ugotavlja hokejist in dodaja, da je Ljubljana verjetno ena redkih prestolnica v Evropi brez kluba v tem športu.

Hokeju na travi se v bližnji prihodnosti v našem prostoru torej ne piše nič dobrega, a dokler bodo obstajali Mesariču podobni entuziasti, obstaja vsaj kanček upanja, da moštvena disciplina, ki ljudi po vsem svetu razveseljuje že tisočletja, obstane tudi na sončni strani Alp.