Bridko spoznanje letošnje pomladi, ko so na Jesenicah medlo poskušali vnovič zagnati panogo, je, da vsa gorenjska regija ni zmožna financirati kluba, ki je desetletja navduševal množice navijačev po državi. Jesenice so ujetnik prevelikih interesov. Tako političnih in gospodarskih kot športnih. V glavni vlogi sta bila v zadnjem sušnem letu Slavko Kanalec kot predsednik uprave Acronija, vrsto let največjega pokrovitelja hokeja v Zgornjesavski dolini, in Miha Rebolj, jeseniški podžupan in šef hokejskega podmladka. Kanalec in Rebolj sta posebna tipa. Njune medsebojne zamere iz preteklosti so po vroči aferi v Ratečah dobile nove razsežnosti in so očitno prevelike, da bi skupaj ustvarila zgodbo o uspehu. Ni dvoma, da bi bila tega zmožna, če bi na obeh straneh obstajali volja in zrelost. Vsak od njiju ima namreč odlične atribute, ki bi se v normalnem okolju izvrstno dopolnjevali. Rebolj ima kot nekdanji hokejist občutek za šport, Kanalec kot gospodarstvenik zveze in poznanstva. Problem nastane, ker Rebolj nima denarja, zato nima kaj dati, Kanalec pa ga ima, a ga iz več razlogov ne misli ali sme prispevati, zato na Jesenicah še nekaj časa ne bo hokejske sprave.

Potem ko je Kanalec lani spomladi pokopal cenjeno blagovno znamko HK Acroni Jesenice, bi letos lahko prehodil pot od bedaka do junaka, vendar se je zadeve lotil napačno, preveč štorasto. Zgodil se mu je déjà vu, saj spet razlaga o »sprenevedanju na vseh ravneh«, le svoje krivde ne vidi. Če bi imel poštene namene, bi stopil pred javnost in deloval transparentno. Doma je zapravil vso kredibilnost že lani, zdaj pa je dokončno ostal brez zaupanja še na drugi strani Karavank, kar bo imelo boleče posledice za ves jeseniški hokej. Prvovrstna blamaža je, da je Kanalec skupaj z vlado prejšnji teden prosil vrh lige za dodaten čas, potem pa mu v tednu dni ni uspelo zbrati niti evra. Ker ni bilo najmanjše vizije, kako bi nove Jesenice delovale, zadnji neuspeh sploh ni presenetljiv. Nerazumljivo pa je, da Kanalec ni imel nikakršne volje pojaviti se pred predstavniki lige, ampak je deloval zgolj prek elektronskih naprav, kar kaže na njegov podcenjujoč odnos do hokeja.

Nezaslišano je, da ob agoniji na Gorenjskem križemrok sedijo na matični zvezi, kjer glavne informacije o dogajanju okoli jeseniškega hokeja izvejo iz časopisa. Očitno se ne zavedajo dovolj, kako vitalnega pomena so Jesenice za reprezentanco, saj ravno iz tega okolja že vrsto let prihaja največja baza nosilcev igre v izbrani vrsti. Alarm bi moral zvoniti že lani, ko se je v jeseniško hokejsko šolo vpisalo občutno manj otrok kot leta prej, kar kaže na upadanje zanimanja za privlačno igro s ploščkom in palico. Očitno se ne bo nič premaknilo, dokler predsednik zveze Matjaž Rakovec kot največja avtoriteta tega športa v državi ne bo dokončno spoznal, da morajo Jesenice oživeti danes in ne čez tri, štiri leta, kot je hladnokrvno razlagal pred mesecem dni. Naj razmisli o vlogi mediatorja med sprtimi strujami na Jesenicah.