V celoti gledano je mogoče o gostovanju Londončanov govoriti samo v superlativih. Šlo je za enega tistih koncertov, na katerih zadržuješ sapo, minute pa minevajo kot sekunde. Seveda k temu gotovo pripomorejo izjemni glasbeniki, ki jih je vodil nadsuvereni dirigent, ampak prav enako pomembno je, da se je pomembnost »dogodka« odčitavala tudi iz odnosa glasbenikov do tvarine in poslušalstva ter iz programa koncerta. Ta je s Pomladnim obredjem obeležil 100 let od krsta te mojstrovine 20. stoletja, v prvi del postavil siceršnjo »finalno« skladbo, Beethovnovo Sedmo simfonijo, glasbena zbranost pa se je začela s klasiko druge polovice 20. stoletja, z Žalno glasbo Witolda Lutoslawskega. Uravnotežen program, ki ni zanemarjal sodobnosti, ki na konec ni postavljal najbolj iztrošenega in ki ni dajal koncesij skladateljski prazni slami.

Izvedba Lutoslawskega je tekla gladko, še posebej vredna se je zdela pozorna zbranost uvodnih in končnih pianissimov, medtem ko bi bilo mogoče od osrednje gradacije pričakovati celo nekoliko več razboritosti. Ob izvedbi Beethovna smo lahko zaznali, da je dirigent dobro premislil svoj koncept pristopa k ničkolikokrat preigrani tvarini – nekaj, o čemer lahko na domačih koncertih samo sanjamo. Seveda je drugo vprašanje, ali je bil pristop Ese-Pekkeja Salonena tudi v vseh pogledih uspešen, a dovolj je že spoznanje, da je treba železni repertoar vsakič znova osmišljati. Salonen ubira »srednjo« pot: ostaja pri polno zasedenem orkestru, dodaja trobento in podvoji rogove, a pri tem izbere kopije historičnih, naravnih trobent. Izbere hitre tempe, ki naj bi ustrezali skladateljevim metronomskim oznakam, a se giblje s polno, v trobilih drdrajočo konjenico. Želi si torej polnega zvoka sodobnega orkestra, a se ne želi odpovedati historičnemu trobilnemu lesku. Salonen je muzikalno prepričljivo izdelal vrsto detajlov, a simfonija se kljub močnemu elanu nikoli ni hotela zares povezati v nabrito muziko.

Zato pa je toliko bolj počilo Pomladno obredje, kjer je dirigentova naklonjenost transparentnosti obrodila sadove. Ta je razkrila še bolj neugnano divjost ritmov Stravinskega, bohotno orkestracijo, v kateri so skriti tudi presunljivo nežni detajli. Izvedba Stravinskega se je razbohotila v pravi orgiastični ples, ob katerem smo po pravici pozabili tudi na sicer odličnega Gergijeva.

Nič kaj takega ni mogoče trditi o koncertu za modri abonma. Za začetek je udarila mimo že programaža, ki se je odločila, da veliko simfonično delo poslušamo kot predjed k pogretemu, sicer simfonično koncipiranemu koncertu, ki pa v prvo luč vendarle postavlja zvezdniškega posameznika. Ob izjemnih poustvaritvah bi bilo celo mogoče prenesti takšno premeščanje jedilnika, toda slišati je bilo vse kaj drugega. Hindemithova Simfonija Slikar Mathis je neobaročno drdrala, pri čemer so bili mnogi vstopi negotovi, drugi razmazani, skupine so ritmično štrlele vsaka zase, fugato pa se je zdel neka povsem neobljudena orkestrska pokrajina, lepota zvoka nekaj sanjskega. Brahmsov koncert je nato razkril, da gre vzroke za takšno orkestrsko zamazanost pripisati dirigentu z napol slovečim imenom, Jamesu Juddu, ki s taktirko ni opravičil te polovice. V Brahmsu so se negotovosti še stopnjevale, razhajanja s pianistom, ki ni pretiraval v agogični izmenljivosti, so se nadaljevale.

Pianist Andrew von Oeyen, ki ga moramo poslušati že več let zapored, čeprav bi bilo bolje, če bi se dalo priložnost kakemu mlademu slovenskemu glasbeniku, se je povsem vklopil v to sivino: njegov ton je premočrtno enak, večina tonskega gradiva našpikanega, nepovezanega v fraze, agogika precej omejena. Dodani Chopin pa je bil v svoji nemuzikalnosti že preprosto smešen. Toda domače občinstvo je bilo na pragu ovacij, s čimer se je samo še potrdilo, da je vseeno, kaj in kako igra naš orkester, kar je seveda predsmrtna diagnoza. Koncert bi pač moral biti dogodek, ki bi zmogel s svojim sporedom in prizadevnostjo navduševati raznoliko in zmeraj tudi novo občinstvo – trenutno skrbi Filharmonija samo za tisto zvesto občinstvo, ki ga je po zakonih narave vsako leto logično manj.