Argumentacijo razvije v treh etapah. Obdobje med letoma 1950 in 1973 je bilo v zahodnem svetu obdobje gospodarskega razcveta, bruto domači proizvod in produktivnost sta hitro naraščala, brezposelnost je bila razmeroma nizka, a obenem – in to je ključno – delavski razred ni bil izključen iz pridobitev hitre rasti; zaposlitve so bile varne, država je zagotavljala niz javnih storitev. Težave, s katerimi so se v 70. letih spopadala (ali si jih zadajala) zahodna kapitalistična gospodarstva, po Bembičevi oceni v veliki meri izhajajo prav iz uspeha keynesovskega projekta, ki je kapitalu znižal profitne stopnje. Keynes je opominjal, da kapitalistični trg ni sposoben samoregulacije brez cikličnih kriz. Poudarjal je doseganje polne zaposlenosti in njeno zagotavljanje poveril državi, ki naj »ob prenizkem efektivnem povpraševanju poveča svoje izdatke (fiskalna politika) in s spremembami v ponudbi denarja zniža obrestno mero (denarna politika)«.

Zgodbo avtor sklene bliskovito – s spoznanjem, da bi namesto shematičnih razprav o »več države« ali »več trga« za izhod iz krize (prepričljivost tem razpravam jemlje tudi globalni pohod državnega kapitalizma na Kitajskem) znova premislili kar odpravo samega kapitalizma. Čeprav le nakazana, ta avtorjeva gesta ni naivna. Izhaja iz vztrajne želje po nadaljevanju razsvetljenskega projekta emancipacije – tokrat od neoliberalnega trenda z le na videz svobodnimi posamezniki pod krutim diktatom trga.