Omenjene razmere pa za seboj potegnejo še veliko drugega. Med drugim tudi to, da so ljudje na splošno bolj živčni, celo nestrpni, zato se v trenutkih, ko dobijo občutek, da so bili na katerem koli področju zavedeni ali da jim hoče kdo predstaviti neko svojo resnico, ki nima podlage v realnem življenju, odzovejo še posebno burno. V zvezi z avtomobili so v zadnjem času tako za slabo voljo poskrbele različne študije raznih okoljevarstvenih in podobnih organizacij, ki so pokazale na veliko razliko med porabo goriva, ki jo pri specifikacijah navajajo proizvajalci, in porabo, ki jo na svojih testih izmerijo omenjene organizacije. Jasno, vse skupaj ni prav nič novega, a glede na to, da so razlike iz leta v leto večje in po podatkih iz zadnjega poročila organizacije Mednarodni svet za okolju prijazen transport (ICCT) v povprečju dosegajo že okoli 25 odstotkov, je povsem logično, da so glasovi tistih, ki pravijo, da gre za zavajanje potrošnikov, vse glasnejši. Prav tako so vse glasnejši in vse bolj na mestu pozivi, da je treba spremeniti testni sistem NEDC, ki služi za merjenje tovarniško navedene porabe goriva.

Da je pri njem marsikaj narobe, pove že bežen pogled na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni. Če omenimo le nekatere: porabo goriva merijo v merilnih laboratorijih, ko je vozilo nameščeno na vrteče valje, vozilo mora biti pred začetkom merjenja hladno, temperatura okolja je med 20 in 30 stopinjami Celzija, merilna vožnja za porabo v mestih poteka s povprečno hitrostjo manj kot 19 kilometrov na uro, povprečna hitrost zunajmestne vožnje je 62,6 kilometra na uro, najvišjo hitrost 120 kilometrov na uro preskusni avtomobil doseže le za 10 sekund, povprečna hitrost vsega merilnega ciklusa je dobrih 33 kilometrov na uro, pri tem pa so izklopljeni vsi električni porabniki na vozilu. Skratka, vse to so podatki, ki nimajo prav nič skupnega z vsakdanjim prometom.

A odgovor na vprašanje, ali gre za zavajanje potrošnikov ali ne, vseeno ni tako enostaven. Ob vsem naštetem bi temu sicer skorajda odločno lahko pritrdili, po drugi strani pa imajo svoj prav tudi tisti, ki pravijo, da vse skupaj služi bolj kot referenčni podatek, na podlagi katerega si vsak, upoštevajoč več različnih faktorjev, lahko izračuna svojo realno porabo. Vendarle namreč ne gre pozabiti, da se, sicer v skorajda zanemarljivem številu, najdejo tudi takšni, ki na cesti dejansko dosežejo tovarniško navedeno porabo. A ker so odstopanja v drugo smer v ogromni večini in so vedno večja, je rešitev precej enostavna: nov merilni cikel, ki bo bolj realen in bližje vsakdanjemu življenju. In dobra novica: tega naj bi dočakali že kmalu.