Pravična trgovina – dve strani medalje

V zadnjih nekaj letih je tudi pri nas opaziti vse večje zanimanje medijev in tudi strokovne javnosti za področje pravične trgovine, in vprašanje, ki si ga avtorji pogosto zastavljajo, je seveda, ali je pravična trgovina res pravična. Odgovor na to vprašanje je v Objektivu, 4. maja 2013, iskala tudi Špela Šinigoj in v svojem članku izpostavila nekaj pomembnih dilem, ki so v samem središču gibanja za pravično trgovino. Ob tem navaja vrsto raziskav, ki porajajo vrsto dvomov v resnično »pravičnost« pravične trgovine, ki pa so pogosto sporno navajane in interpretirane.

Začnimo pri tem, kaj je pravično. Avtorica zgoraj omenjenega članka predpostavlja, da naj bi pravično do potrošnika pomenilo, »da potrošnik kupi kakovosten izdelek po najnižji možni ceni. Tu pa pridemo do paradoksa, saj imajo izdelki iz pravične trgovine večinoma precej višjo ceno kot podobni ali celo enaki izdelki, s katerimi se trguje po običajni poti.« Žal je tovrsten credo povsem v nasprotju z osnovno idejo pravičnosti v odnosu menjave, saj predpostavlja znatno višjo korist v odnosu menjave za potrošnika, ki kupi »kakovosten izdelek po najnižji možni ceni«, kot za proizvajalca. Najnižja možna cena se namreč določa predvsem z najnižjimi možnimi proizvodnimi stroški, in ti so danes lahko res zelo nizki, tako rekoč zastonj. Zgodbe o prisilnem delu, delu kakih 215 milijonov otrok (po podatkih ILO) in brutalnem izkoriščanju v »švicfabrikah« vsaj okvirno najbrž poznamo vsi. Žal to niso zgolj zgodbe.

Avtorica omenja tudi tako imenovane enake oziroma podobne izdelke. Ti kategoriji zahtevata nekoliko podrobnejšo razčlenitev. Imamo namreč izdelke, ki so si lahko enaki oziroma podobni po kriterijih, s katerimi jih po navadi ocenjujemo, torej enake ali podobne barve, okusa, videza, teksture, celo iz istega materiala… vendar niso bili proizvedeni na enak način, za enako ceno in pod enakimi pogoji, in morda v resnici niso tako zelo podobni, kot se zdi na prvi pogled. Nekoliko je paradoksalno, da primerjava izdelkov razkrije prav problem izkoriščanja, na katerega pravična trgovina opozarja, potem pa se to isto razkritje uporablja kot argument proti pravični trgovino – češ, da ni pravična do potrošnika.

Še bolj vprašljiva je primerljivost na primeru prehrambnih izdelkov. Kava, čaj, kakav, čokolada, sladkor, riž – s katerimi se v pravični trgovini precej trguje, niso primerljivi s kavo, čajem in kakavom v »navadnih« trgovinah, kadar je cena edini vidik primerjave. Takšna primerjava je nepravična, saj temelji na predpostavki, da gre za neke homogene produkte, ki se v enaki obliki in le različni embalaži in ceni prodajajo na vseh prodajnih policah.

Navsezadnje je tudi pri prodajnih izdelkih na policah poljubne »navadne« trgovine velika razlika v ceni. Razlika v ceni kave znamke A in znamke B je lahko večkratnik osnovne cene. Res je – izdelki iz pravične trgovine so dražji od najcenejših možnih, a ne od resnično primerljivih izdelkov. Ostanimo pri kavi kot simbolu pravične trgovine: četrt kilograma visokokakovostne kave vrste arabica iz certificirane ekološke proizvodnje iz visokogorske pokrajine Sidama v Etiopiji zadruge Oromia Union, pakirane v embalažo s polprepustnim ventilom, ki omogoča naravno dihanje kave ob skladiščenju, stane 4,80 evra. S tem gotovo ni najcenejša na trgu (tudi ne najdražja), a preprosto ne sodi v isti kakovostni razred kot poljubna mešanica anonimne mlete pražene kave neznanega porekla, kakovosti in vrste, katerih so polne naše skodelice in prodajne police. Če bi kot indikator upoštevali zgolj dejstvo, da imajo v Sloveniji skoraj vsi prehrambni izdelki iz pravične trgovine tudi certifikat ekološke proizvodnje, bi jih znotraj kategorije ekoloških izdelkov pravzaprav lahko ovrednotili kot precej ugodne.

V tem kontekstu je nekoliko težko razumeti sklepanje, ki ga po Colleen E. H. Berndt izvaja avtorica, in po mnenju katere »proizvajalci, ki prodajajo tako v sistemu pravične trgovine kot izven njega, odbirajo kavo višje kakovosti za navadni trg, saj ceno zunaj trga pravične trgovine določa kakovost. Iz tega lahko sklepamo, da najmanj kakovostne pridelke, zaradi razmerja med kakovostjo in ceno na drugih trgih, prodajajo na trgu pravične trgovine.« V resnici je pogosto prav obratno, zaradi boljših odkupnih pogojev in partnerskega odnosa proizvajalci v sistemu pravične trgovine prodajajo svojo najboljšo kavo.

Avtoričin sklep je osnovan na vsaj dveh nepreverjenih predpostavkah. Prvič, da ima kakovost vpliv le na ceno izven pravične trgovine, ne pa tudi znotraj sistema, in drugič, da proizvajalci za bolj kakovosten pridelek prejmejo boljšo ceno na navadnem trgu kot pa na trgu pravične trgovine.

Seveda ima kakovost vpliv na ceno tudi znotraj pravične trgovine. V prvi vrsti obstaja razlika v minimalni odkupni ceni med kavo vrste arabica in vrste robusta. Za obe vrsti potem obstaja še variabilni del cene, ki je določen s kakovostjo, pa posebna premija za ekološko pridelavo (5 odstotkov) in tako imenovana socialna premija, ki je namenjena razvojnim projektom v skupnosti (prav tako 5 odstotkov). Ob tem velja spomniti, da pravična trgovina določa zgolj minimalno odkupno ceno, se pravi nivo, pod katerega se ne spusti. To pa ne pomeni, da je cena omejena tudi navzgor. Če imajo proizvajalci na voljo izjemno kakovostno kavo, si lahko izpogajajo višjo ceno. Nasprotno, če je kava preveč nekakovostna, se pogodba preprosto ne sklene.

Kadar je cena na svetovnem trgu višja od minimalne odkupne cene v sistemu pravične trgovine, prejmejo proizvajalci tržno ceno + socialno (in ekološko) premijo, kar pomeni, da so v vsakem primeru na boljšem. Za trg posebej kakovostnih, tako imenovanih specialty coffees pa kot referenčna točka ne velja generična svetovna cena, kar velja tako za pravično kot navadno trgovino.

Na pravično trgovino pogosto leti kritika, da s ponujanjem višjih odkupnih cen škodi delovanju trga in posameznim proizvajalcem na njem, saj jih spodbuja k presežni proizvodnji, kar vodi v nižanje cen za proizvajalce, ki niso vključeni v pravično trgovino, kot pravi tudi »Brink Lindsey, višji sodelavec na Cato Institute ter avtor več knjig o pravični trgovini«, kot navaja avtorica. Naj povemo, da je Cato Institute vodilni svetovni libertarni think-tank, ki se ukvarja s promoviranjem proste trgovine. Dokaj poglobljeno iskanje ni razkrilo, da bi Lindsey kadarkoli napisal vsaj eno knjigo o pravični trgovini, kaj šele več njih. Napisal je zgolj en dogmatičen, a strokovno šibak članek z naslovom Grounds for complaint, ki ga je uspešno demantiral sicer že Peter Singer, vendar bi ga tukaj veljalo demantirati morda še z druge strani, saj podobna stališča zavzemajo številni liberalni ekonomisti.

Za izhodišče lahko vzamemo že omenjeni vir avtorice – to je Colleen E. H. Berndt, ki navaja, da »prodaja v nobeni državi ne presega 5 odstotkov celotnega trga kave, poleg tega proizvajalci glavnine svojih pridelkov ne morejo prodati na trgu pravične trgovine, temveč na drugih trgih, seveda po drugačni ceni«. Logično vprašanje je torej, kako lahko sistem trgovanja, ki ne dosega niti 5 odstotkov trga s kavo (po podatkih FLO predstavlja prodaja kave iz pravične trgovine dober odstotek vse svetovne trgovine s kavo), vpliva na delovanje trga do te mere, da spodbuja proizvajalce k presežni proizvodnji (Lindsey), če pa ti večine svojih izdelkov tako in tako ne prodajo znotraj sistema pravične trgovine (Berndt).

Teorija in praksa delovanja trgov na žalost ne hodita z roko v roki. Nizke cene na trgu so resda posledica prevelike proizvodnje – a ne zaradi višjih odkupnih cen, ki jih ponuja pravična trgovina, temveč zaradi trenda konstantno padajočih cen, ki so posledica vstopanja novih velikih proizvajalcev trg, zlasti iz jugovzhodne Azije, ki so za svoje velike nasade pridobile kredite mednarodnih finančnih institucij. Ker z vstopom vedno novih proizvajalcev proizvodnja narašča, cena zlagoma pada, kar poskuša večina proizvajalcev na trgu, ki to zmorejo, kompenzirati s povečanjem proizvodnje, to vodi k še nižjim cenam, kar vodi k povečanju proizvodnje in tako naprej.

Na globalnih trgih je teorija povpraševanja in ponudbe, ki bazira na predpostavki popolne konkurenčnosti, zgolj slaba šala. Po podatkih Svetovne banke iz leta 2008 zgolj štiri transnacionalna podjetja (ECOM, Luis Dreyfus, Neumann in VOLCAFE) nadzorujejo 40 odstotkov svetovne trgovine odkupa surove kave, Fairtrade Foundation pa ocenjuje, da pet velikih transnacionalnih podjetij (Nestlé, Kraft, Sara Lee, Procter&Gamble, Tchibo) nadzoruje več kot 50 odstotkov svetovnega maloprodajnega trga – po podatkih drugih raziskovalcev (Daviron in Ponte) je ta delež še večji, saj naj bi zgolj Nestlé in Kraft nadzorovala 49 odstotkov. Naj bomo res tako naivni, da verjamemo, da pravična trgovina s svojim enoodstotnim deležem uničuje svetovni trg s kavo na škodo proizvajalcev, medtem ko si učbeniški primer oligopsonskega in oligopolnega nadzora nad trgom peščice podjetij ne zasluži niti malce razširjene omembe?

In ne samo to, v nadaljevanju avtorica zelo sporno navaja, da John Vidal in Paul Brown v Guardianu navajata, »da dobijo revne države le 5 odstotkov od prodajne cene čokolade, glavni vzrok za to pa pripisujeta birokratskemu aparatu pravične trgovine«. A kaj sta Vidal in Brown v resnici napisala?

»Only about 5% of the sale price of a fair-trade chocolate bar (which retails for £1.73 in the UK shops) may actually go to the poor country.« Torej se lahko zgodi, da gre le 5 odstotkov prodajne cene v revno državo. Hudič je v malenkostih – malih in velikih, o »birokratskem aparatu pravične trgovine« tako v omenjenem članku ni niti besedice! Pravzaprav o kakršnem koli vzroku avtorja sploh ne govorita.

Res je, da John Vidal v drugem članku podrobneje razčlenjuje vzroke, vendar zapiše, da večino denarja obdržijo »predelovalci hrane, vozniki tovornjakov, oblikovalci, fotografi, marketinško osebje, oglaševalci, lastniki trgovin in davkarija«. Priznam, da ne vem, na kakšen način bi lahko to pisano skupino s skupnim imenovalcem poimenovali birokracija pravične trgovine. Povejmo še konkretno, o kateri čokoladi je govora: o čokoladici green&black, eni od blagovnih znamk korporacije Cadbury v lastništvu transnacionalke Kraft Foods.

Če so izdelki transnacionalnih podjetij, katerim pravična trgovina služi le kot greenwashing, že postali merilo za celoten sistem, potem je pravična trgovina resnično v nevarnosti, da izgubi svojo identiteto, saj jo je možno – tako kot vsako dobro idejo – zlorabiti tudi za njeno nasprotje.