Tudi sam, ko smo že pri stanovanjih, nisem nič slutil, ko se je pred kratkim po telefonu oglasil Zoran Predin. Z Barbaro sta se odločila, da bosta prodala stanovanje v Ljubljani, in če bi lahko, pravi, to stlačil nekam v svojo kolumno v Dnevniku, dvesto kvadratnih metrov v strogem centru, ob reki, s pogledom na grad, plus klet in podstrešje, kontakt na www.predin.com. Sinovi, pravi, so zrasli, Slovenija pa je hladna, in so sklenili, da se preselijo v Dalmacijo. Ko bodo Črta jutri vprašali, kdo ga je naučil plavati, bo rekel »očka, pater, poglavar!«, se je nasmejal Zoran in zapel: »Kdo je tebe, Praslovenc, plavati učil...«

»Ha, ha,« sem se nasmejal tudi jaz, potem pa se udaril po čelu. »Pomisli, kakšno naključje, jaz prodajam stanovanje v Splitu, šestdeset kvadratov!«

»Šestdeset kvadratov?« je razočarano odvrnil. »Če bi hotel kaj majhnega in intimnega, bi kupil Štajersko.«

Nisem vam povedal, če do konca sprivatiziram kolumno, toda tudi jaz prodajam stanovanje, dvosobno, v centru Splita, cena malenkost, dogovorili se bomo, bratje smo in sosedi. Kje sem že ostal? Aja: nič takega nisem slutil, ko me je poklical Predin, prav tako ne, ko je prvi prišel na vrata neki Slovenec. Takoj sem ga prepoznal, po smučeh na ramenih in nemarno pripeti štartni številki letalnice Planica.

»Dober dan,« je rekel. »Slišim, da prodajate stanovanje.« Seveda se mi ni zdelo sumljivo, mož je bil nekakšen direktor v smučarski zvezi, in tudi sicer tujci na veliko kupujejo nepremičnine po Dalmaciji, sploh v Splitu. Prav tako mi ni bilo sumljivo, ko je istega jutra na vratih pozvonil še en, pravzaprav ena, napol gola, samo z nahrbtnikom in z alpinističnimi vrvmi, ležerno vrženimi preko prsi.

»Vi, Slovenci, ste pa prav navalili,« sem ji prijazno rekel.

»Ma, sem hotela kupiti stanovanje nekje v Slovenskem Primorju, pa so prekleti Slovenci vse pokupili,« se je nasmejala ona. Jebenti, sem pomislil, ti Slovenci sploh niso neduhoviti. Malce mi je, priznam, postalo sumljivo šele, ko je po dveh tednih zaradi oglasa končno prišel Hrvat. Takoj sem ga prepoznal, po zobotrebcu, ki mu je ležerno visel iz kotička ust.

»Vi ste prvi,« sem rekel.

»Prvi kupec?« je bil presenečen.

»Ne, prvi Hrvat. Do zdaj so bili samo Slovenci.«

»Aja, to,« se je nasmejal on. »Sem pravzaprav iz agencije in ravno iščem stanovanje za nekega Slovenca. Mladenič, a poln denarja.«

Drugič mi je bilo sumljivo, ko sem si šel k sosedu sposodit čebulo in sem skozi vrata zaslišal popevko Rafka Irgoliča: odprl mi je prav tisti tip s smučmi na ramenih!

»Bilo je nekaj cenejše,« je rekel, kot bi se opravičeval, »jaz pa sem zdaj upokojenec.«

Končno sem dojel šele predvčerajšnjim, ko sem odprl časopis: več kot štirideset odstotkov nepremičnin, ki so jih Hrvati v zadnjih treh letih prodali tujcem, so pokupili Slovenci! Slovenci kupujejo hiše, stanovanja in parcele na Hrvaškem, kot bi šlo za totalno razprodajo v BTC: od 13.883 nepremičnin, ki so bile od leta 2010 prodane tujcem, so jih Slovenci pokupili kar 5673! Več kot Nemci, Italijani, Avstrijci, Madžari, Švedi in Britanci skupaj! »Kdo je tebe, Praslovenc, plavati učil,« me je prešinilo, »da si preplaval tisto reko Muro in se v naših hišah naselil!«

Prekleti Slovenci, kako smo bili naivni! Potuhnili so se in vsa ta leta kovali peklenski načrt: pokupiti hrvaške nepremičnine! Čez leto ali dve, morda deset, ni važno, bodo pokupili naše hiše, stanovanja in parcele, postali bodo večinski katastrski lastniki Republike Hrvaške, vsaka hiša bo Jorasova, in nekega dne se bo na meji pojavil transparent »Tudi tukaj je Slovenija!«, slavna tisočletna Hrvaška pa bo samo še slovenska nepremičnina na morju! »Kdo je tebe, Praslovenc, plačati učil, da si pokupil tisto hrvaško Reko,« sem se udaril po čelu, »Istro, Split in Dubrovnik!«

»Horde slovenskih evrov preko Mure skozi dni, spredaj poglavarji in direktorji, za njimi kurbe, mladci, upokojenci,« se je zdaj tudi vam posvitalo, »zakladi step iz Slovenije so prišli in nam po vseh predpisih zajebali vse, kar se je zajebati dalo!« Ej, ne boste, razbojniki, Hrvaška ni naprodaj! Dobro, razen tistih šestdeset kvadratov v samem centru Splita, sto metrov od Dioklecijanove palače, popolnoma obnovljeno in urejeno, kontaktni telefon +385 91 5920 639.