Slavoj Žižek, Kuga fantazem, 1997

Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu je predstava novomeškega Anton Podbevšek Teatra, poklon Žižku in prefinjen laboratorij ideologije vsakdanjega življenja, predvsem pa politične psihopatologije glavnih klavcev in nemočnih oprod. Uprizarjati Žižka je zagonetna zadeva, Žižek sam je predstava, performans, koreografija. Iz njegovih predavanj vedno znova sledi pomisel, da naj Žižka ne bi brali, Žižka je treba gledati. Koreografija tikov, impulzivnost misli, artikulacije in kompulzivnost besed, prezenca... Žižek je gledališče per se. Zato dobro sede znana manira čiste forme, ostrih rezov »bergerjeve biomehanike« znane playliste gest, performerjev kot nosilcev citatov, koreografija prizorov, ki se spretno in čisto izogibajo zgodbam, odnosom. Zato, da bi lahko vzpostavili odnos do bistvenega – Žižkovih jasnih mislih, citatov, odnošajev in nanašajev do drugih velikih. Učinkovita in pravilna odrešitev Žižka spektakla v spektakel po Žižku. Diametralno drugačna forma od Žižka samega je tista poteza, ki pogled, prezentacijo lahko učinkovito predstavi. Učna ura o Žižku in Bergerju. O filozofiji, ki potrebuje javni prostor, oder, da obstane, preživi in predvsem živi.

Naj mi Žižek oprosti, tokrat bom napol posiljena od oblasti občepela pri »spektaklu« prašenja jajc. Iz učne ure filozofije v učno uro mokrih ulic. Naval novih vstajniških iniciativ, mailov, ki mi polnijo inbox – verjamem, da je začasen, le da ne vem, kakšen je razpon te začasnosti – je rezultiral v majhno skupino protestnikov ob nadzvočno hitrem sprejemanju usodnih udarcev v ustavo in telo ranjene države. Navidezni in prav gotovo začasni »umik« JJ je povzročil on-line inflacijo protestov, ki se nikakor ne odražajo v realnem življenju. Brez kolovodje ne gre. Ni učinka, ni spektakla. Nesramni tviti ostajajo, reakcij ni. Četudi se njegove manire zvesto udejanjajo. Vsebinske razlike med njim, AB in sveto trojico ni. Samo piarovski premiki delajo navidezno razliko. Če naj bi bili v njegovih časih uravnoteženi in sproščeni, smo sedaj socialni in solidarni. Ironično in nesramno je floskula »socialni in solidarni« priletela v javnost šele potem, ko so oprodniki in slabe kopije kolovodje hitro in s spektaklom enotnosti posegli v ustavo s fiskalnim pravilom in referendumskimi spremembami. Gotovi smo. Prej smo bili samo utrujeni in razklani, potem smo postali socialni in solidarni? Piar za vesoljce. Seveda smo postali socialni, kar po novem pomeni še več »solidarnih« rezov v socialo. Logično, kajneda?!

Ampak o vodi kot o skupnem dobrem je pa potrebna javna, širokopasovna razprava. Se strinjam, ampak ali samo o vodi? Njena neoprijemljivost in prodorna moč najbrž terjata tekoči in deroči diskurz. Da prikrije zakulisni spektakel privatizacije. Evropa z uredbo o vodi praši jajca našim politikom, ti pa nam. Začarani krog brutalnega spektakla. Vse ostalo je preveč suhoparno in zagonetno, da bi ljudstvo zmoglo razumeti. Ko doma odpremo pipe, je pa stvar jasna, vidna, uporabna... Tekoči spektakel, ki naj teče in preplavi to bedo, nežno klanje na obroke. Mogoče končno kmalu čisto zares ugotovimo, da ta jajca smrdijo in da jih je treba odrezati.

Spektakel prašenja jajc se dobro zrcali tudi na domačem področju. Leta 1993 je administrativni ukrep sprožil naval ustanavljanja privatnih javnih zavodov. Dvajset let pestre, razvejane nevladniške scene v umetnosti se je iz duha birokracije prelevilo v spektakelske razsežnosti. Kaj torej praznujemo? Veliko. Prodor v zavest, polne dvorane, v mednarodni prostor, vpis zlate kvalitete v evropsko plesno in performersko »ustavo«. Ko sem gledala rekonstrukcijo predstave Wima Vandekeybusa What the Body Does Not Remember (Česar se telo ne spominja, 1987), sem videla impulzivnost, moč in hitrost, ki je fizičnemu gledališču, sodobnemu plesu utirala pot v zlatih osemdesetih. Tudi v Sloveniji, v predstavah domačih kreatorjev. Že takrat smo se hrepeneče ozirali proti Belgiji, pardon, Flamcem, in jih občudovali v socialni ureditvi umetniških poklicev, politični volji po opolnomočenju in razcvetu sodobnega plesa. In kaj sem ugotovila? Še vedno smo na isti točki občudovanja. Socialni status je pri nas, z malenkostnimi spremembami, slabši, kot je bil v času razcveta. Samo prašili smo jajca. Se zna pod ministrom filozofom, četudi v »socialnih« časih, zgoditi premik od prašenja do spektakla? Jajca bomo prav gotovo močno potrebovali. Da ali preživimo ali jih mečemo v hišo, kjer še vedno domuje gnili duh JJ.