Sporočilo knjige že odmeva po Ameriki, Avstraliji, intervjuji z avtorjema se vrstijo po evropskih državah. Avtorja sta v svojo študijo vključila izsledke desetih let raziskav. Sistematično sta preučila največje ekonomske krize zadnjega stoletja v Ameriki, Evropi in vzhodni Aziji, sledila sta podatkom o zdravju in smrtnosti prebivalcev, jih primerjala in analizirala njihovo odvisnost od ekonomskih okoliščin in političnih ukrepov.

Politika aktivno oblikuje zdravje družbe, je njun jasen zaključek. »A če primerjamo število podatkov in raziskav v zdravstvu z množico analiz o stanju finančnih trgov, so prioritete politikov žal jasne. Analize borznih indeksov dobimo v vsega nekaj sekundah. Na podatke o zdravju in zdravstvenih trendih čakamo tri do pet let. Politiki pozabljajo, da je prav zdravje ljudi glavno in edino resnično bogastvo vsake družbe,« opozarja David Stuckler. Raziskovalec in predavatelj na oddelku za sociologijo Univerze v Oxfordu sklene, da je »zdravje« finančnih trgov žal prva skrb politikov.

V naslov knjige je vključena trditev, da »varčevanje ubija«. Nekoga ubiti je kaznivo dejanje in pravna kategorija. Gre tu za take razsežnosti?

S Sanjayem celo zadnje desetletje raziskujeva, kako ekonomske politike in ekonomski šoki vplivajo na zdravje ljudi. Zanimali so naju velika depresija v Ameriki konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, razpad Sovjetske zveze, vzhodnoazijska kriza v devetdesetih letih pa vse do današnje recesije v Evropi in Severni Ameriki. Zaključek, do katerega sva prišla, je, da so recesije lahko boleče. Kako se politiki na to odzovejo, pa je ob koncu dneva odločitev med življenjem in smrtjo.

Izbiro politikov, ki se odločajo za varčevanje, opišete na neki točki kot izbiro med 0,3 odstotka nižjim kratkoročnim proračunskim primanjkljajem in dva tisoč več mrtvimi. Je izbira res tako jasna?

Politiki brez konca in kraja debatirajo o tem, kako se spopasti z dolgovi in proračunskimi primanjkljaji, pri tem pa pozabljajo, da bi morali upoštevati tudi ceno v človeških življenjih, ki jo njihove odločitve prinašajo. Da, žal lahko ceno varčevanja izračunamo s človeškimi življenji. To lepo ponazori primerjava s testnim jemanjem zdravila. Kajti ekonomske odločitve imajo enako resne posledice za zdravje ljudi. Če bi bilo varčevanje zdravilo, bi z njim že zdavnaj prenehali in ga zavrgli, kajti več kot očitno je, da ne zdravi in da je škodljivih učinkov preprosto preveč.

Študije, vključene v knjigo, ste predstavili tako vladam na Islandiji kot v Grčiji, Veliki Britaniji in na Švedskem. Naleteli ste na diametralno nasprotne odzive. Na Islandiji in na Švedskem so politiki vaše ugotovitve upoštevali ali jih celo že poznali. V Grčiji in Veliki Britaniji so jih ignorirali. Zakaj tako različni odzivi? Težko bi trdili, da Grčiji in Veliki Britaniji manjka demokratične tradicije.

To je ključno vprašanje, a žal lahko nanj zares odgovorijo le politiki. Prejšnji teden so na sestanek z britansko vlado prišli predstavniki Mednarodnega denarnega sklada. Vladi so priporočili, naj zmanjša obseg varčevalnih ukrepov in podpre investicije v javne storitve in infrastrukturne projekte. Odgovor, ki so ga dobili, je bil, da bo vlada navkljub dokazom o škodljivosti varčevanja nadaljevala z varčevalnimi rezi in krčenjem javnega sektorja.

Grčija je v drugačnem položaju. Kot članica evrske skupine nima možnosti, da bi gospodarstvo zagnala z devalvacijo svoje valute. Zaradi zahtev, ki so vključene v pakete finančnih posojil trojke – IMF, Evropske centralne banke in evropske komisije – se tudi ne more lotiti reševanja položaja s fiskalnimi investicijskimi ukrepi. Posojila so pogojena z velikimi varčevalnimi rezi v javnem sektorju. Samo na področju zdravstva je varčevanje doseglo 40 odstotkov. Posledice so vidne in občutne. Smrtnost novorojenčkov se je povečala za 40 odstotkov. Število okužb z virusom HIV se je v nekaj letih podvojilo, ker so sredstva, ki so bila namenjena preventivnim programom, ukinili. Ko so zaradi varčevanja pokopali program preventivnega škropljenja proti komarjem na jugu države, se je v Evropi ponovno pojavila malarija, ki je v Grčiji ni bilo vse od leta 1974.

Ironično je, da bodo na koncu te epidemije državo stale neprimerno več. Denar, ki bo potreben, da epidemije zaustavijo in odpravijo njihove posledice, bo močno presegel sredstva za preventivo, pri kateri so želeli privarčevati. In to so le trije primeri iz množice posledic, ki jih prinesejo globoki rezi v najbolj temeljne sisteme zdravstva in socialnega varstva.

V knjigi omenjate izkušnjo iz New Yorka, ko so mestne oblasti sredi devetdesetih let porabile več kot milijardo dolarjev, da so zaustavile izbruh tuberkuloze, do katerega je prišlo, ker so varčevale pri cepljenju med najrevnejšimi. Lahko varčevanje vodi v spiralo, ko vse hujša zdravstvena situacija vse bolj škoduje gospodarstvu, trditve, da si država ne more privoščiti, da bi karkoli ukrenila, pa s tem dobijo še večjo težo in nov zagon?

To je nevarnost. V državah, ki najbolj krčevito sledijo varčevalnim ukrepom, kot na primer Velika Britanija, vidimo, da gre za samouresničujočo se prerokbo. Britanski proračunski primanjkljaj se je zaradi varčevanja še povečal. Po drugi strani je situacija v ZDA, kjer so se leta 2009 odločili za povečanje javne porabe, boljša in se še izboljšuje. Standardni ekonomski nasvet pravi, da je treba varčevati v dobrih in trošiti v slabih časih, ko je povpraševanje nizko. Varčevanje v zdravstvu ni le slaba, ampak v celoti zgrešena politika. Mestni uradniki New Yorka so to na zelo boleč način spoznali na lastni koži, za zelo visoko ceno. Pri programu cepljenja proti tuberkulozi so privarčevali okoli 110 milijonov dolarjev s tem, da niso cepili najrevnejših. Nekaj let zatem je prišlo do izbruha tuberkuloze, ki je bila odporna proti cepivu. Da so razmere ponovno spravili pod nadzor, jih je stalo več kot 1,2 milijarde dolarjev.

Toda s Sanjayem so naju zanimale posledice različnih varčevanj. Statistično sva izračunala fiskalne multiplikatorje, ki povedo, kakšni so učinki vladnega trošenja na gospodarstvo.

IMF je do nedavnega verjel, da je fiskalni multiplikator javne porabe 0,5. To bi pomenilo, da javna poraba dejansko upočasnjuje gospodarstvo, saj naj bi vsak vložen evro prinesel nazaj le pol evra gospodarske aktivnosti. A ko so med sedanjo recesijo ekonomisti IMF še enkrat pogledali dejanske številke in posledice javne porabe, so ugotovili, da je fiskalni multiplikator v resnici nekje med 1,2 in 1,7. Morali so priznati, da so dolga leta podcenjevali negativne učinke javnega varčevanja na zaposlenost in kupno moč gospodarstva. Sedaj zagovarjajo investicije in povečanje javne porabe.

V knjigi sva izračunala fiskalne multiplikatorje različnih vrst javne porabe. Ugotovila sva, da je fiskalni multiplikator povečanja javnih sredstev za zdravstvo eden najvišjih: evro javnih investicij v javno zdravstvo se spremeni v do tri evre povečanja rasti v gospodarstvu. Vlaganja v izobraževanje in storitve socialnega varstva imajo ravno tako visoke multiplikatorje. Po drugi strani ima poraba javnega denarja za obrambne namene ali reševanje bank mnogo nižje multiplikatorje, ki so včasih celo negativni. Podatki pokažejo, da takšna poraba javnega denarja pogostokrat vodi celo v trgovinski primanjkljaj, saj gre denar ven iz države tujim zasebnim varnostnim podjetjem ali izdelovalcem orožja ali pa na račune v davčne oaze.

Če država res želi na vsak način varčevati, obstajajo tudi pametni načini, kako se lahko tega loti. Tako bo povzročila manjšo ekonomsko škodo in družbi varčevanja ne bo treba plačevati s človeškimi življenji.

Ker vseskozi poslušamo, da je denar, namenjen javnim storitvam, strošek, ali lahko še enkrat ponovite, kako to, da trdite, da je denar, namenjen javnim storitvam, bolj »produktiven«, kot če ga država domnevno »privarčuje«?

Preprosto. Državna poraba ne deluje enako kot poraba posameznika ali gospodinjstva. Ljudje pogostokrat to dvoje zmotno enačimo. V gospodinjstvu imaš resne probleme, če ne moreš odplačati svojih kreditov. Država pa ne opravlja svojih nalog, če v časih ekonomskih težav ne troši. Razlika je v tem, da se pametno trošenje države prevede v prihodke ljudi. Če država varčuje, bo to pomenilo, da bo nekdo izgubil službo ali se bo nekomu zmanjšala plača. Posledično bo znotraj gospodarstva manj porabe, podjetja bodo poslovala slabše in sprožil se bo začarani krog povečevanja brezposelnosti, vse manjšega trošenja in krčenja gospodarstva. To potrjujejo številke sedanje recesije. Gospodarstva, ki so se odločila povečati javno porabo v času recesije, so hitreje okrevala. Že omenjeni primer so ZDA. Kako pomembne so posledice različnih ukrepov, je še očitneje, če to primerjamo s situacijo v Veliki Britaniji. Obe državi sta imeli velik finančni sektor, ki je bil prezadolžen. Obe sta bili v središču zloma in sedanje recesije. V Veliki Britaniji je koalicijska vlada uvedla velike varčevalne reze in leta 2010 je stopnja okrevanja gospodarstva zastala, gospodarstvo ZDA pa je medtem okrevalo trikrat hitreje.

Govorite o jasnih številkah in nespornih dokazih, argumenti so logični, lahko humanistični, a tudi pragmatični. Vendar se zdi, da argumenti ne zaležejo. Kako učinkovito nastopiti proti radikalnim politikam varčevanja, ki jih politiki še vedno izvajajo na račun večine prebivalstva?

En vzvod sprememb so volitve. Drug vzvod so nam vsem lepo demonstrirali na Islandiji. Na začetku sedanje finančne krize je proti vladi in načrtovanim ukrepom protestiralo več kot deset odstotkov prebivalcev Islandije. V Veliki Britaniji bi to pomenilo, da je na cestah šest milijonov ljudi. V Sloveniji bi bilo to dvesto tisoč protestnikov. Še vedno obstaja tudi pot vztrajnega ponavljanja dejstev, dokazov in posledic varčevalnih ukrepov. Če se ti podatki in dokazi ne preslikajo v politične odločitve, pa je ključnega pomena, da po drugih poteh, ki jih daje na voljo demokratična ureditev, zahtevamo, da se ta dejstva upoštevajo.

Ne vem, kako je v Sloveniji, a v Veliki Britaniji je razlog za varčevanje, glede na to, da ne prihrani denarja niti ne zmanjša primanjkljaja, ideološki. Politiki razumejo varčevanje kot priložnost, da se zmanjša vloga države. Nočejo vplačevati v socialni sistem, ki ga sami praviloma ne uporabljajo, saj večinoma pripadajo najbogatejšemu sloju. Njihovi prijatelji in družine varčevanja ne občutijo, tako da jim ni treba živeti s posledicami njihovih politično-ekonomskih odločitev. Za večino ljudi pa so te posledice življenjskega pomena.

Knjiga Rachel Carson Tiha pomlad je bila v Ameriki ključna za dosego prepovedi nekaterih pesticidov, ki so jih izdelovale različne korporacije. Vajina knjiga naslavlja neposredno državne oblasti, naj spremenijo svoje ukrepe. Omenjate možnost ustanovitve »službe za odgovornost v zdravstvu«. Kakšne so razlike med nasprotovanjem korporacijam in odločitvam držav?

Situaciji sta različni. Multinacionalke delujejo na trgih, kjer morajo upoštevati pravila posameznih držav. V primeru javnega zdravstva je drugače. Če so ljudje zaskrbljeni, v katero smer gre trenutna politika, lahko v demokraciji še vedno volimo. Vlade postavljamo in odstavljamo. Z najinim pozivom, naj se ustanovi služba za odgovornost v zdravstvu, kjer bi delali epidemiologi in ekonomisti, želiva doseči transparentnost, nadzor in oceno zdravstvenih posledic ekonomskih odločitev vlad. Naše demokracije bodo delovale, kot bi morale, le, če bodo ljudje vedeli, zakaj in kako bodo določeni ukrepi vplivali na njihovo zdravje. Evropska unija je po pogodbi dolžna nadzorovati zdravstvene posledice svojih ekonomskih politik. Na to »Oceno učinkov na zdravje« (Health Impact Assessment) čakamo že od začetka recesije. In še kar čakamo.

Se v Evropi vrednost človeškega življenja manjša?

Soglasja, kolikšna je vrednost človeškega življenja, ni. Nekateri bodo rekli, da je takšna ocena nemogoča – življenja človeka ni mogoče oceniti, ker je neprecenljivo. Drugi bodo poskusili posameznemu človeškemu življenju pripeti neko številko. Služba za promet v ZDA je leta 2011 po zapleteni metodi ocenila vrednost enega statističnega »življenja« na okoli 6 milijonov dolarjev. A v Evropi bi najprej potrebovali javno razpravo, ali je takšno ocenjevanje sploh primerno. Če bi se strinjali, da je, lahko začnemo debatirati, kaj bi lahko bila primerna vrednost statističnega človeškega življenja. V času, ko politiki sprejemajo odločitve, ki nas bodo stale človeških življenj, bi bila morda taka razprava na mestu.

Kako varčevalni ukrepi, ki prizadenejo zdravstvo in socialne storitve, vplivajo na družbe, v katerih živimo? Kaj se zgodi s humanizmom?

Poglejte, vsak samomor je tragedija. Po najinih ocenah so sedanji varčevalni ukrepi pripeljali do več kot deset tisoč dodatnih samomorov, ki presegajo zgodovinske trende. To pomeni več kot deset tisoč družin, ki žalujejo. In samomor je le vrh ledene gore. Za vsakim samomorom je približno deset poskusov samomora, več sto primerov depresije...

A neoliberalni argument temelji na individualni odgovornosti. Vsak posameznik naj bi bil svoboden in sam odgovoren za svoje življenje; če bo dovolj »prilagodljiv«, bo lahko uspešen na »trgu«, pri čemer država ne more biti »varuška« in skrbeti, da ne bi kdo končal lastnega življenja.

Po eni strani se lahko spustimo na raven ekonomije in govorimo o ekonomski ceni samomorov za družbo. V ZDA je ena od raziskav ocenila »ekonomske stroške« samomorov. Upoštevali so stroške preiskav, policijskega in gasilskega dela, forenzikov, družinskega svetovanja zaradi zdravstvenih in duševnih težav, ki so posledica samomorov in poskusov samomorov, ki včasih pomenijo dosmrtno poškodbo ali invalidnost. Hkrati lahko govorimo o posrednih stroških, saj vsako izgubljeno življenje pomeni izgubo ustvarjalnega dela posameznika, ki ga ni več. Hkrati so ocene ekonomskih posledic samomorov različne v različnih državah. A to je le gola ekonomska logika. Ob njej obstaja tudi čisto človeška dimenzija, ki pa je ključna, in o njej bi se morali strinjati politiki tako na levici kot na desnici: državna politika bi morala narediti vse, da se izogne trpljenju in stiski ljudi.

Vse pogosteje slišimo, da sistemi javnih zavarovanj niso več vzdržni in da si ne moremo privoščiti javnega zdravstva, ki naj bi bilo neučinkovito, s predolgimi čakalnimi vrstami. Ali ti argumenti zdržijo?

Morda je najbolj pametno in zgovorno, če pogledamo različne zdravstvene sisteme. ZDA imajo v primerjavi z Evropo visoko privatiziran zdravstveni sistem. Med recesijo so za zdravstvo porabili kar 19 odstotkov BDP, pri čemer je treba upoštevati, da je kljub tej visoki številki v tem času pet milijonov ljudi izgubilo zdravstveno zavarovanje in možnost zdravstvene oskrbe, ker so izgubili službo ali niso več mogli plačevati visokih premij zasebnih zdravstvenih zavarovanj. Na drugi strani imamo v Veliki Britaniji javni nacionalni zdravstveni sistem, v katerega smo vključeni vsi. Med recesijo je možnost zdravstvene oskrbe izrabilo več ljudi, saj je zdravje trpelo zaradi slabih gospodarskih razmer. Kljub temu javna poraba za javno zdravstvo nikoli ni presegla 8 odstotkov BDP. Podatki jasno kažejo, da je zasebni, tržno usmerjen in tržno reguliran zdravstveni sistem preprosto manj učinkovit.

V knjigi trdite, da zdravstvo ni enako konzervi tunine.

Da. Ljudje ne morejo načrtovati, pričakovati ali napovedati, kdaj jih bo doletela srčna kap ali kdaj bodo udeleženi v prometni nesreči. To pomeni, da ne morejo pravočasno varčevati, da bi se na to pripravili. Hkrati med srčnim napadom verjetno nihče ne bo mogel preveriti, v katero bolnišnico naj gre, ker naj bi bila tam oskrba najboljša. Trg na področju zdravstva ne deluje. Morda deluje, ko želimo kupiti konzervo tunine in če nam ena konzerva ni všeč, kupimo drugo. Konkurenca v zdravstvu pa ne deluje na enak način.

Toda ideja, da je tudi zdravstvena oskrba nekaj, kar si je treba »zaslužiti« ali zanjo vsaj plačati, ni nova. »Potrgovinja« se vse. Je zdravje danes še javno dobro ali pa je tržni izdelek?

Politiki nekaterih držav si med sedanjo recesijo močno prizadevajo, da bi privatizirali nacionalne zdravstvene sisteme. V Veliki Britaniji je vlada začela »outsourcati« zdravstvene storitve. Z zasebniki sklepa pogodbe o izvajanju javnih zdravstvenih storitev. Posledice se že kažejo. Eno od zasebnih podjetij s koncesijsko pogodbo, Harmony, se je moralo pred kratkim zagovarjati pred kritikami, da ni zagotovilo nujne oskrbe za paciente izven uradnih ur. Izkazalo se je, da niso imeli dovolj zaposlenih zdravnikov. Rezultat je bil, da so ljudje v večjem številu hodili na urgenco po redno oskrbo ali na pregled. To je morda res zmanjšalo stroške in povečalo dobičke temu zasebnemu podjetju, a za celotni zdravstveni sistem je to pomenilo večje stroške. Bolnišnice, kamor so ljudje prišli zaradi nezadovoljivega dela zasebnikov, so bile nenadoma preobremenjene, podaljšal se je čakalni čas, vse to pa je ogrozilo oskrbo tistih, ki so dejansko potrebovali nujno pomoč.

Težko je razumeti, kako lahko kdorkoli sploh razmišlja o tem, da bi se služilo in kopičilo dobičke v zdravstvu. To nujno pomeni spodkopavanje in ogrožanje kvalitete, dostopnosti in ravni zdravstvenih storitev. Ameriška izkušnja jasno kaže, da ponudniki zdravstvenih storitev bogatejšim prebivalcem, ki so ponavadi bolj zdravi in ne potrebujejo toliko zdravstvenih storitev, nudijo nepotrebno in pretirano zdravstveno oskrbo. Za tiste, ki so zares bolni in bi potrebovali zdravstveno pomoč, pa trg ne poskrbi. Zasebni ponudniki zdravstvenih storitev tem ljudem ne omogočijo oskrbe, ki bi jo potrebovali, saj jih vodi interes čim nižjih stroškov in večanja dobička. Tu leži temeljno navzkrižje interesov zasebnikov. Njihovi »stroški« so za pacienta dragocena storitev, morda življenjskega pomena.

In kako znotraj tega razumeti argumente o odgovornosti posameznikov, da skrbijo za svoje zdravje?

Tu nastopi temeljno vprašanje, o katerem bi morala teči velika javna debata: je zdravstvena oskrba človekova pravica ali tržno blago? To je tudi globoko filozofsko vprašanje. A če nas zanimajo le dokazi in rezultati, je slika jasna. Nacionalni zdravstveni sistemi, ki zdravje in zdravstveno oskrbo razumejo kot temeljno človekovo pravico, ki mora biti zagotovljena vsem članom družbe, to ponavadi dosegajo na višji kakovostni ravni in z manjšimi stroški kot sistemi, ki zdravje razumejo v celoti ali kot napol tržno blago. Javno zdravstvo je kvalitetnejše in cenejše zaradi niza razlogov. Prvi je ta, da so stroški porazdeljeni med vse člane družbe. Vsi nekaj plačamo, da dobimo nekaj nazaj, ko to potrebujemo. Če je sistem organiziran tako, da morajo tisti, ki so najbolj bolni, plačati za vse, kar potrebujejo, to stane neprimerno več.

Drugi razlog je pogajalska moč. Ko se organiziran javni sistem pogaja s farmacevtskimi podjetji, lahko iztrži nižjo ceno. Če bo vsak plačeval sam za svojo zdravstveno oskrbo, bomo vsi plačali veliko višje cene. To se ponovno lepo pokaže ob primerjavi zdravstvenih storitev v ZDA in Evropi. V ZDA stane posamezen postopek občutno več kot identični postopek v Evropi. Isto zdravilo za holesterol ali krvni sladkor je v Ameriki dražje kot v Evropi. Cena ne odraža stroškov izdelave in razvoja zdravila, ampak izključno težnjo farmacevtskih podjetij, da bi po povečevala dobičke. Argumenti so tako etični kot zelo pragmatični. Ne gre pozabiti, da nas dvotirni sistem pripelje na točko, o kateri je profesor Jack Tizard rekel: Storitve za uboge so uboge storitve. Ostane nam javni sektor, ki je podhranjen, preobremenjen, in posledično trpi tudi kakovost njegovih storitev.

V knjigi govorita o vplivu ekonomskega šoka, šibke socialne zaščite ter lahko dostopnih drog in alkohola, ki prek varčevalnih ukrepov recesijo delajo smrtonosno. Lahko razložite ta preplet?

Varčevalni ukrepi vplivajo na naše zdravje na tri načine. Najprej so tu neposredni učinki zaradi zmanjšanja financiranja ali ukinjanja učinkovitih programov, ki izboljšujejo in ohranjajo zdravje ljudi. Posledice so izgubljena ali uničena človeška življenja. To danes najjasneje vidimo v Grčiji. Pri drugi in tretji skupini učinkov gre za posredne vplive na zdravje. V drugi skupini so ukrepi, ki povečajo stisko ljudi. Varčevalni ukrepi pogosto udarijo po socialnih transferjih. Varčevanje pomeni tudi nižje dohodke, kar poveča zadolženost ljudi in še posebej družin, če še vedno odplačujejo ceno svojega doma. Kriza na tem področju je danes najhujša v Španiji.

Tretji spekter učinkov obsega posledice varčevanja pri programih, ki zmanjšujejo zdravstvena tveganja v družbi. Ko politiki oblikujejo dobre in učinkovite politike preprečevanja brezposelnosti, nam ni treba skrbeti, da se bo število samomorov ali depresij povečalo. Švedska je primer, ki sva ga vključila v knjigo, saj je v zgodnjih devetdesetih letih utrpela veliko bančno krizo, brezposelnost je poskočila za deset odstotnih točk, in vendar je število samomorov v primerjavi s trendom pred krizo še naprej upadalo. V Španiji po drugi strani od sedemdesetih let do danes vidimo, da se skoki in padci v brezposelnosti jasno odslikavajo tudi v številu samomorov. Ko sva pogledala širše po Evropi, je postalo jasno, da se državam, ki namenjajo denar za aktivne programe zaposlovanja, ni le uspelo hitreje izviti iz krize, ampak jim je uspelo tudi omiliti negativne posledice ogrožanja duševnega zdravja, ki jih lahko povzroči izguba zaposlitve.

Islandija je imela denimo najhujšo bančno krizo doslej, vse njene velike banke so potonile, dolg se je povzpel na 800 odstotkov BDP. In vendar se je islandski predsednik odločil in prepustil odločitev o ukrepih volilcem na referendumu. Namesto da bi država financirala bančne polome z velikimi varčevalnimi rezi v javne storitve, so Islandci rekli »ne« poplačilu dolgov bankirjev. Povečali so javna sredstva za zdravstvo, oblikovali nove programe socialnega varstva, ki so preprečili porast brezdomstva, in nove zaposlitvene programe, ki so ljudem dali priložnost, da si ponovno najdejo zaposlitev. Ne število samomorov ne število depresij se ni povečalo. Nihče ni izgubil možnosti dostopa do zdravstvene oskrbe, čeprav so se cene uvoženih zdravil povišale. In Islandija je bila leta 2011 še vedno ena najsrečnejših držav na svetu. Recesija ali finančni zlom torej ne pomenita, da mora družba zaradi tega nujno plačati ceno v izgubljenih človeških življenjih.

Ko pišete o razpadu Sovjetske zveze in razmerah v Grčiji, opisujete posledice lahke dostopnosti drog in alkohola za zdravje ljudi v obdobju recesije, ki se jo zdravi z varčevanjem. Hkrati opozarjate, da prohibicija v ZDA ni bila uspešna. Kakšna je na tem področju inteligentna politika, ki krepi zdravje družbe?

Ko so ekonomske razmere težke, je ključnega pomena, da se ohrani tudi nadzor nad nevarnimi substancami. Na žalost so v Grčiji del proračuna, ki je bil namenjen nadzoru trgovine z drogami, posekali. In to v času, ko bi bil nadzor potreben bolj kot kdaj prej. Obstajajo dodelane in učinkovite strategije, kako zagotoviti nadzor in omejiti uporabo nevarnih substanc. Pri omejevanju škodljive uporabe tobaka je višja obdavčitev učinkovit ukrep. Enako pri alkoholu. Vedno obstaja del prebivalstva, ki je izgubil zaposlitev in je rizičen, kar pomeni, da je bolj nagnjen k nevarnemu pitju alkohola ali uporabi nevarnih substanc. V Grčiji, kjer ljudje izgubljajo upanje v prihodnost, je vse več tako zelo obupanih, da se obračajo k načinom, kako škodovati sami sebi.

V knjigi omenjate tudi bele vdove, Italijanke, ki so izgubile partnerja zaradi varčevalnih ukrepov in s tem povezane izgube zaposlitve. So pri analizi podatkov o samomorih in depresiji opazne razlike med spoloma?

Povezava med brezposelnostjo in samomori je večja pri moških. Deloma zato, ker se ženske pogosteje obrnejo po pomoč. Samomori so tako tri- do štirikrat pogostejši pri moških. A ženske so pogosteje depresivne in več jih jemlje antidepresive. Moški so izpostavljeni večjemu tveganju tudi zato, ker so pri njih občutek identitete, smisel življenja in mesto v družbi tesneje povezani z zaposlitvijo. Izguba dela zanje tako ni le izguba dohodka, ampak tudi izguba smisla. V nekaterih družbah pride zraven še stigma, predvsem pa za marsikoga izguba službe pomeni izgubo razloga, zakaj bi zjutraj sploh vstal.

Je zdravje družbe povezano tudi z ekonomsko razslojenostjo v družbi?

O tem lahko na veliko polemiziramo. Toda vsekakor obstaja očitna in neovrgljiva povezanost med večjimi javnimi investicijami in nižjo smrtnostjo ter daljšo življenjsko dobo. Pri tem se upoštevajo vse javne investicije v sisteme družbene zaščite, od javnega zdravstva, denarne socialne pomoči in dodatkov k pokojninam do programov zaposlovanja ter različnih transferjev, subvencij. Vzročna povezava med zdravjem celotne družbe na eni strani ter stabilnostjo in močjo naših varovalnih socialnih mrež in javnega socialnega sistema na drugi strani je jasno dokazana.

Prej ste omenili, da je Mednarodni denarni sklad spremenil svoje nasvete, kako ravnati v obdobju recesije. Sklad se je tudi opravičil za svojo vpletenost in sodelovanje pri oblikovanju varčevalnih ukrepov v vzhodni Aziji, ki so prispevali h katastrofalnim posledicam za življenje ljudi. Je opravičilo v takem primeru dovolj?

To je vprašanje za ljudi v tistih državah, ki so zaradi ukrepov, ki jih je zahteval IMF, utrpeli izgube in posledice. Če bi bil član moje družine bolan ali bi trpel zaradi posledic varčevalnih ukrepov, bi naredil vse, kar bi lahko, da bi preprečil še večje trpljenje, stisko in bolečine. Ne morem pa vam odgovoriti v imenu ljudi v Grčiji ali Indoneziji in na Tajskem, kjer se je IMF opravičil zaradi svojih politik. Grški model modernizacije zdravstvenega sistema, ki ga je pripravila trojka, vključuje zahtevo, da se delež, namenjen za zdravstvo, spusti na 6 odstotkov BDP. Od kod jim ta odstotek, mi ni jasno. Velika Britanija nameni za zdravstvo 8 odstotkov BDP, Nemčija 10 odstotkov. Zdravstvene reforme očitno niso napisali zdravniki ali specialisti za zdravstvene sisteme, ampak ekonomisti. To je tako, kot če bi hoteli predelati avto brez pomoči mehanika.

IMF je na začetku krize Islandijo pozval k velikim varčevalnim rezom, ki bi dosegli polovico BDP. Ko so videli pozitivne učinke diametralno nasprotnih ukrepov, so prebledeli. Začeli so hvaliti ukrepe, ki jih je sprejela Islandija in z njimi okrepila svoj sistem socialnega varstva. Vzorec v vseh recesijah je jasen.

Je kaj racionalnega v vzorcu varčevanja?

Mislim, da je racionalen le v toliko, da so ljudje, ki se iz zgodovine ničesar ne naučijo, obsojeni na to, da jo bodo ponavljali. V tej recesiji se zdi, da ponavljamo vse napake. Posledice za zdravje ljudi so zato povsod, kjer uvajajo varčevanje pri javnih socialnih storitvah, katastrofalne. Evropski voditelji pa še naprej živijo v zanikanju krutih posledic, ki jih prinašajo njihovi varčevalni ukrepi.