Ekskluzivni klubi za znane obraze, zabave na perverzno velikih jahtah, sprejemi v luksuznih hotelih z luksuznimi cenami, na vsakem koraku se svet v Cannesu deli na povabljene in nepovabljene in hitro človek spozna, da je trik v tem, da se znaš pretvarjati, da tvoje ime odpira vsa vrata v mestu. V Cannesu so zato vsi vzhajajoče zvezde avtorskega filma, vsi so veliki producenti, ki zapirajo finančno konstrukcijo blockbusterja, vse ženske so igralke in vse igralke so tudi manekenke.
Nekateri gredo v potvarjanju lastne nepomembnosti do konca, najemajo športne avtomobile in za nekaj koktajlov zapravljajo večletne prihranke, drugi se gredo asketske profesionalce in posedajo v cenenih restavracijah in se trudijo dajati vtis, da niso tu, da bi uživali. Pri tem pa seveda nihče ni kaj prida zadovoljen, saj okoli vsakogar izmed njih mrgoli pomembnejših, uspešnejših, lepših in bolj nadarjenih ljudi. In četudi se ti v nekem trenutku razkadijo in v kadru ostane le še kakšen Rom z iztegnjeno roko, ki prosi za drobiž, so v pristanišču še vedno zasidrane plavajoče igračke oligarhov in šejkov.
Nikjer današnja Evropa ne razkazuje svojega obraza tako lepo kot v Cannesu in že dolgo nisem kakšnega mesta zapuščal z večjim veseljem in olajšanjem. Kombinacija družbeno angažiranih filmov, ki so kot vsako leto napolnili uradni program festivala z nevzdržno krivičnostjo sodobnega sveta, in brezsramnega razkazovanja večini nedoumljivega bogastva, je kombinacija, ki v najlepši luči prikaže hinavščino naše ljube celine, katere novi hit so milijarderji z razvitim socialnim čutom.
Današnje Evrope pač nič ne določa tako zelo, kot prav njeno združevanje nezdružljivega. Evropa je namreč tako neskončna zmožnost shajanja z lastnimi anomalijami, v podobi luksemburških in londonskih davčnih oaz, kot rigorozna politika varčevanja, ki spravlja na kolena celotne družbe. Evropa je tako tradicionalna zazrtost v svet, njena pohlepna radovednost, s katero še vedno osvajamo in si podrejamo daljne nemočne dežele in ljudstva, kot strahopetno zapiranje pred tem istim svetom, trepetanje pred vsakim nesrečnim pribežnikom iz pokorjenega sveta. Evropa so tako porušeni zidovi in zabrisane meje kot ozkogledi in zamejeni pogled, ki v vsem in vsakomer vidi tujost in tujca in ki zato izvaja zunanjo politiko znotraj lastnega obzidja.
Evropa, ki je vedno mislila svet, danes pač dovoljuje, da jo mislijo miselno omejeni bruseljski birokrati, žalostno ujeti v svoje politične floskule in kompromisarstvo. Zaradi teh ljudi Evropa počasi, a zanesljivo izgublja lastno identiteto in se utaplja v morju administrativnih ukrepov. Evropa po uradni dolžnosti morda še vedno slavi enakopravnost, a hkrati dovoljuje vedno večje prepade med lastnimi svetovi in vse večje poniževanje Evropejcev najrazličnejših narodnosti, tako da se zdi, da v Bruslju živijo v nekakšnem vzporednem svetu in da ne vidijo ven iz svojih parlamentarnih soban.
Zato ugotovitev, da je naša usoda v bruseljskih rokah, ne more biti nič kaj spodbudna. Barrosova evropska kompromisija nas je že zdavnaj poslala v kot, mi pa se zdaj kregamo, ali bomo šli v desnega ali levega, čeprav nas v obeh čakajo enaki ukrepi z enakimi posledicami in razlika je le v tem, da nam je prejšnja vlada to predstavljala kot lastne in zatorej vrhunske pogruntavščine, zdajšnja pa kot rahlo vsiljeno nujno zlo. A dejstvo je, da ravno uigrana nezmožnost obeh vlad, da storita karkoli, kar bi šlo resnično v prid lastnemu ljudstvu, priča o tem, kako so naši oblastniki zgolj marionete bruseljskih marionet, ki so tudi same ujetniki nepregledno razvejane mreže takšnih in drugačnih interesov.
Zato je tudi razumljivo, da je vseslovenska vstaja po zamenjavi oblasti izgubila večji del svojega uporniškega naboja, saj so številni bržkone spoznali, da so v svetu, kjer so oblastniki v parlamentu, ne glede na politično usmeritev ali spol, brez vidne moči, nemočni tudi protestniki pred njim. In najbrž je marsikomu tudi jasno, da bi morali vstajniki svoje zahteve kričati pred evropskim parlamentom, saj tam v resnici odločajo o njihovi usodi veliko bolj kot na Šubičevi, kjer se bodo kmalu pogovarjali le še o prometni ureditvi krožišča v Logatcu.
Za Evropo je Slovenija na videz majhna, skoraj nepomembna zgodba, a morda bo prav naša usoda v prihodnosti odločala o nadaljnji usodi Evropske unije, kakršno poznamo. Na primeru Slovenije se bo namreč zelo lepo pokazalo, ali so v trenutni evropski ureditvi majhne evropske države sposobne suvereno skrbeti za lastne državljane ali pa so preobčutljive za bruseljska izsiljevanja in pogojevanja. Uspešna operacija ob smrti pacienta, ki ni Grčija in ni Ciper, bi lahko prestrašila druge manjše članice. To pa bi moralo vsaj malo skrbeti tudi bruseljske kompromisarje.
