Grki v javne bolnišnice sedaj že jemljejo s seboj rjuhe in denar za zdravila in naročajo sorodnikom, naj jim nosijo hrano. Po navodilih Evropske centralne banke so socialni standard v nekaj letih uspešno potolkli na raven afriških držav v vojni. Evropska komisija pa toži Španijo, ker španske bolnišnice zavračajo zdravstvene kartice evropskega zdravstvenega zavarovanja in od bolnikov zahtevajo, da zdravljenje plačajo s kreditno kartico. To je zločin. Evropski državljani imajo namreč pravico do brezplačnega zdravljenja v vseh evropskih javnih bolnišnicah. Uuu. Evropska komisija uporablja zakonska sredstva za zaščito pravic socialne države, potem ko je leta zahtevala zmanjšanje javne porabe in privatizacijo vsega, kar ni z vijaki privito na državo. Zveni logično. Z varčevalnimi ukrepi prisiliš državo, da sistematično siromaši lastno prebivalstvo, in z mednarodnimi financami napadeš javne servise, potem pa zahtevaš zgledno javno oskrbo za turiste. Dokler smo mislili, da smo v Evropi turisti, se je zdelo sijajno oponašati Američane. Zdaj pa se je treba veščin preživetja učiti prav od Grkov in Špancev. Najprej je treba urediti samopodobo. To je najlažje in ne stane preveč.

Med prvimi uličnimi protesti v Atenah je grški hotelir užaljeno protestiral, da je slika o lenih Grkih in delovnih Nemcih popolnoma sprevrnjena. On je celo življenje kuhal za Nemce, pospravljal njihove postelje, pospravil ležalnike za njimi in recikliral steklenice piva. Oni pa so cele dneve ležali na plaži in zvečer popivali. V njegovi perspektivi so Nemci lenuhi, ki hodijo v Grčijo poležavat, Grki pa hodijo v Nemčijo delat. Vsaj samozavest si je nekoliko okrepil v času, ko so mu jo vsi najedali.

Potem politična samoorganizacija. Interpretirati krizo kot spopad delovne etike nerazvitega Mediterana in krščanskih vrednot razvitega kontinenta je bila od vsega začetka nekoliko preplitva prevara. Šlo je za stanje na tekočem računu, ne pa za pravilen izračun dni posta in bičanja, s katerimi se lahko grešniki odkupijo. Kriza je produktiven instrument in ponuja več perspektiv. Grčija je sedaj edina evropska država, ki ima stranko radikalne levice z eno tretjino glasov volilcev, pridobljenih na volitvah z visoko udeležbo. Na oblasti je ista kamarila socialnih demokratov in neoliberalov kot drugod po Evropi, v opoziciji pa je edina konsistentna leva politična sila v Evropi. V Evropski uniji je deležna vsega spoštovanja. Syrizo obravnavajo kot Al Kaido.

Evropsko unijo je treba poskušati razumeti. To je skoraj tako težko kot razumeti samega sebe. Predstavlja skupnost, ki ne obstaja. Deluje kot harmonična celota 27 držav, v kateri pa je vsaka od držav hkrati zunaj nje in prepuščena sama sebi. Ekonomija in notranja politika delujejo po istem principu. Na začetku tedna so zunanji ministri multinacionalne velesile sklenili, da bodo prekinili embargo prodajanja orožja sirskim upornikom. Dobra poteza, ki bi morala Bašarju Asadu dati vedeti, da se bo pritisk nanj stopnjeval. Vendar so zunanji ministri ukinili embargo po evropsko. Ukinili so ga zato, ker niso dosegli konsenza o tem, da bi embargo ohranili. Zadrego so razrešili genialno. Embarga na orožje ni več, vsaka od držav pa se bo sama odločila, komu in koliko ga bo dala. Sirija je v procesu razcepitve na etnične in verske kantone po modelu iz Bosne in Hercegovine. Evropska unija se obnaša ustrezno. Vsak evropski kanton bo z vsakim sirskim kantonom navezal bilateralne orožarske trgovinske odnose in po svoji presoji tja selil brzostrelke ali protiletalske topove. Rezultatu bodo potem rekli skupna evropska politika pol milijarde ljudi težke ekonomske in politične skupnosti držav.

Že ob vstopu v EU leta 2004 se je Slovenija odločila, da nima nobene ideje, kakšen je njen prispevek k razvoju evropske ideje. Po skoraj desetih letih evropskega staža lahko sklenemo, da se tudi nobeni drugi državi ne sanja, kaj je njen delež. Treba je delati to, kar delajo vsi drugi, in skrbeti za svoje interese in končno dati razvoju evropske ideje tudi svoj prispevek. Spopad med nami ni ekonomski, je političen. Če bi bil ekonomski, ne bi potrebovali ustavnih sprememb, ki nas peljejo natančno tja, kamor Grčija ni hotela iti.

Če bi to bil film, bi se začel z zadnjim prizorom Thelme in Louise. Geena Davis se po uspešnem obisku Bruslja s Susan Sarandon usede v forda thunderbolta z odprto streho in drvi proti Grand Canyonu. Za njima drvijo finančna policija in vsi organi pregona Evropske unije. Tik pred prepadom pritisneta na plin, slika pa zamrzne.

»Rešeni smo,« tik pred tem reče Geena Davis. »Dobili smo samo pogojno na dve leti.« Ravno formula za uspeh to ni.

Ni kaj jamrati, treba se je organizirati. Reši nas samo dvetretjinska večina v parlamentu, ki bo iz ustave vrgla fiskalno pravilo in vanjo vnesla pravilo o prepovedi privatizacije javnih institucij. To bi bilo logično nadaljevanje upora neorganizirane družbe, ki se je veselila, ker je nihče ne predstavlja. Super bi bilo, če bi nas kdo predstavljal.