Sam sem o teh in podobnih temah glede položaja pravosodja v sistemu, ki ga vodi načelo delitve oblasti, objavil v zadnjih dvajsetih letih nešteto razprav in člankov, a brez vsakega učinka. Apetiti po podreditvi policije, tožilstva in sodstva vsakokratnim nosilcem oblasti in družbene moči so vse večji in z zlorabo ter napihovanjem tudi nepomembnih »napak« ter z napovedanimi spremembami zakonodaje vse bliže uresničitvi. Če naj bo učinkovitost namesto zakonitosti in pravičnosti prva in edina naloga pravosodja, potem bo vladavino prava zamenjala vladavina oblastniške samovolje.

Ko »čarovnice« lovi tudi levica

Sicer pa je poplava neznanja, nerazumevanja, hujskanja, iskanja krivcev, preganjanja čarovnic itd. skoraj nepregledna. Vsi ti soglašajo samo v enem, da je namreč v našem pravosodju vse narobe in da je treba napraviti red. Kaj ta red v resnici pomeni, desnica spretno zakriva, ko izkorišča nekaj posameznih negativnih primerov za to, da bi si dokončno in brez ostanka podvrgla ves državni represivni aparat in ga postavila v službo svojih političnih in ideoloških ciljev. Med temi cilji sta seveda tudi dva velika greha njihovega vodje, ki ju je treba spraviti s sveta za vsako ceno.

Zakaj se takšni negativni oceni stanja v pravosodju pridružuje tudi levica (Igor Lukšič) in celo nekateri sicer spoštovanja vredni pravni strokovnjaki, je precej manj jasno.

Težko je razumeti, da kdo zares verjame, da so za vso krizo Slovenije v zadnjih štirih, petih letih krivi korupcija, gospodarska kriminaliteta, pokradeni denar in kar je še podobnih nesmislov. Kakor da ne bi vedeli, da je kapitalistično družbeno ureditev z njej prilagojenim modelom demokracije vred napadla globoka kriza, ki jo deli tudi Slovenija kot del kapitalističnega sveta. Težko je razumeti, kako more normalen človek panično, brez vsake samokontrole verjeti, da je objektivno povsem nepomemben dogodek – če je v pravosodju primer izpustitve H. Tovšak na prostost sploh dogodek – zadosten razlog za uničujočo politično diskvalifikacijo pravosodja in za napovedane posege izvršne in zakonodajne veje oblasti v pravosodno vejo. Za povrh se to dogaja, še preden je znano, kaj se je v tem konkretnem primeru sploh zgodilo, brez podatkov in argumentov. Ali ni še »včeraj« veljalo, da je, če je ta veja oblasti neodvisna, poslednje zatočišče neutemeljeno politično in ideološko preganjanih, od katere si utegnejo obetati spoštovanje načel zakonitosti, legitimnosti, poštenega sojenja in drugih zagotovil za njihovo pravno varnost? Seveda, samo v primeru, če gre za samostojno, avtonomno, nepristransko vejo oblasti, ne pa za podaljšano roko vladajočih nosilcev politične oblasti in družbene (kapitalske) moči.

Posebno razočaranje, vsaj zame, pa je spoznanje, da tudi nekateri ugledni pravniki nasedejo populističnim geslom in aktivno sodelujejo pri histeričnem »lovu na čarovnice«, kakor da ne bi vedeli, za kaj v resnici gre; kakor da ne bi mogli pretehtati objektivno minornega pomena tako imenovanega pobega H. Tovšak za družbo sploh in za pravosodje posebej; kakor da ne bi vedeli, kaj pomeni načelo delitve oblasti. Prava katastrofa je, če je na čelu tega početja minister za pravosodje, čeprav je pravnik in celo član profesorskega zbora Pravne fakultete, in strokovni škandal je, če se tej histerični gonji pridružijo nekateri sicer spoštovani kolegi. Žal mi je, da so zamudili priložnost, da bi molčali (če si sposodim domislico nekdanjega francoskega predsednika Chiraca), če že niso mogli prispevati k umirjenosti in treznosti pri obravnavi zadeve H. Tovšak.

Vsaj to bi pravni strokovnjaki morali vedeti, da tako imenovana objektivna odgovornost, ki je izrazito politična odgovornost, v pravosodju nima kaj iskati. Državni represivni sistem v demokratični pravni državi je organiziran tako, da ima vgrajenih več nadzornih mehanizmov. V vsakem kazenskem postopku nastopajo trije dejavniki, ki se medsebojno nadzirajo. Policijske ugotovitve nadzira državni tožilec tako vsebinsko kakor tudi s stališča njihove dovoljenosti glede na načela in striktna pravila o varstvu človekovega dostojanstva in njegovih pravic. To garantno vlogo opravlja vsaj za zdaj tudi preiskovalni sodnik. Obtožni akt, če ni neposreden, nadzira pristojno sodišče glede njegove vsebine in dovoljenosti, preden ga spusti v nadaljnjo obravnavo. Sodišča pa so organizirana po instančnem sistemu, v katerem deluje sistem rednih in izrednih pravnih sredstev. Vsako »napako«, ki jo zagreši prvostopno sodišče, lahko popravi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku. Poleg tega pozna sistem še izredna pravna sredstva, ko zadeva lahko pride do vrhovnega sodišča. In poleg tega nastopa v tem sistemu tudi ustavno sodišče, če gre za kršitev človekovih pravic ali za neustavnost kake zakonske določbe ali ravnanja sodišča. Na koncu pa je sestavni del tega sistema tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Kaj naj bi tu počela politična, objektivna odgovornost predsednika vrhovnega sodišča ali generalnega državnega tožilca za meritorne (ne upravne) odločitve posameznega sodnika ali tožilca, je docela nerazumljivo.

Vsaj malo razumevanja!

Cirkus, ki so ga politiki in mediji naredili iz dejstva, da so H. Tovšak v petek 17. maja popoldne izpustili iz pripora (kar bi bili morali storiti že 12. aprila ob prekvalifikaciji kaznivega dejanja v preiskavi), in zaradi dejstva, da nekaj ur pozneje izdani nalog za ponovni pripor ni bil uspešen, je v resnici nezaslišan. Na poziv sodišč se ni odzval še marsikdo iz vrst visoko plasiranih v slovenski politični hierarhiji ali pa takega policija ni našla na njegovem stalnem naslovu. Če gre pri tem za osamljen primer, dvomim, da je to tragedija ali da je to vredno ene same javne politične besede, če pa takšno ravnanje – po zgledu nekaterih iz slovenske politične vrhuške – postane množična praksa, potem postane močan dejavnik zaostankov v sodstvu (kot je to zgovorno pokazala raziskava, ki jo je pred leti v okviru Inštituta za kriminologijo vodil dr. Marko Bošnjak). Potem ko se je H. Tovšak sama javila policiji, se je pokazalo, da je bil nepotreben ves cirkus, vse bobneče izjave in grožnje. Smešne so tudi ministrove čestitke policiji, ker vrnitev Tovšakove v pripor pač ni zasluga policije.

Na koncu pa še beseda o tako imenovanih napakah v pravosodju, zaradi katerih da je potrebna reforma. Ne gre za opravičevanje, gre za malce razumevanja za tiste pravnike v pravosodju, ki se morajo ukvarjati z zelo obsežnimi zadevami (nekaj tisoč strani spisa in večje število obdolženih ali obtoženih), ki morajo bodisi kot tožilci ali kot sodniki imeti v glavi ves razmeroma kompliciran sistem rokov, posledic, ki jih potegne za seboj en ukrep za vrsto drugih, in še in še. Da ne govorim o tem, da je pravi intelektualni podvig spisati sodbo na podlagi gradiva, ki obsega nekaj tisoč strani. Če se pri tem zgodi kakšna napaka, kakšen spregled, zamudi kakšen rok, seveda ni dobro, je pa razumljivo, zlasti ob kadrovski nezasedenosti. Predvsem pa v vsem tem ni prav nič usodnega. Pred dvajsetimi leti sem že napisal in zdaj ponavljam: zaradi kriminalitete v dosedanji zgodovini človeštva še ni propadla nobena država. Zaradi kršitev človekove svobode in njegovih pravic ter njegove pravne varnosti pa je pred dobrimi dvajsetimi leti razpadel sistem vzhodnoevropske socialistične ureditve. Ali ne bi bilo koristno, če bi si to spoznanje zapisali za uho in prenehali žagati vejo, na kateri sedijo naša svoboda, pravice in varnost?

Dr. Ljubo Bavcon je zaslužni profesor za kazensko pravo Pravne fakultete Univerze v Ljubljani