Vsaj v/o šolstvu naj dovolj pametni odločajo razumsko

V Sloveniji, kot drugod v razvitem svetu, so tudi zagovorniki javnega objavljanja podatkov o dosežkih učencev po šolah, predvsem o dosežkih pri centralno vodenih NPZ in maturi. Gre za posameznike, običajno v vlogi staršev, in skupine, ki za dosego svojih ciljev običajno uporabljajo všečen ustavnopravni besednjak o človekovih pravicah, o možnosti izbire v demokraciji in še posebej o prostem dostopu do »informacij javnega značaja«. Za slednje imamo ustanovljen samostojen državni organ – informacijskega pooblaščenca, kamor se nezadovoljni pritožijo. Dnevnik je poročal, da je informacijski pooblaščenec na osnovi vlog posameznikov v zadnjih mesecih izdal več negativnih odločb in ima z Državnim izpitnim centrom (Ric) odprtih več sodnih sporov. Skupni imenovalec vsem je, da informacijski pooblaščenec z interpretacijo splošnega zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) (lex generalis) poskuša Ricu naložiti, da navkljub zakonski prepovedi v zakonu o osnovni šoli in zakonu o maturi objavi podatke o dosežkih učencev za posamezne šole. Ric bi z objavo podatkov kršil zakon o maturi ali zakon o osnovni šoli (lex specialis).

Namen pričujočega sestavka ni, da bi za vsako ceno branil in nizal argumente šolnikov, kako bi bila javna objava podatkov o dosežkih učencev pri zunanjem preverjanju znanja po posameznih šolah za šolski sistem in za delo v šolah in v razredih slaba odločitev. O tem bodo lahko pisali drugi oziroma smo nekateri o tem že pisali. V Sloveniji je leta 2006 na pobudo časopisa Dnevnik in po odločbi informacijskega pooblaščenca prišlo do javne objave dosežkov dijakov po šolah pri maturi. Na ministrstvu za šolstvo je bilo takrat odločeno, da se ni sprožil spor na sodišču, dopolnil pa se je zakon o maturi, ki je objavljanje podatkov, ki bi lahko vodili do rangiranja šol, v členu 18.a izrecno prepovedal. Ob tem dogodku sta izšla v dveh slovenskih strokovnih revijah članka, ki sta osvetlila problematiko in odprte dileme. Predstavljeni pogledi v še vedno aktualnih člankih niso enostransko »navijaški«, predstavljajo več plati problema in tudi argumente za sprejem drugačnih strokovnih odločitev; pri tem pa nakazujejo pogoje in poti, kako priti do eventualnih sprememb.

Povsem legitimno je spraševanje, ali bi (tudi) objavljanje dosežkov učencev po šolah v bodoče prispevalo k bolj učinkovitemu šolstvu v Sloveniji. Normalno je, da take pritiske na šolsko stroko in politiko izvajajo skupine staršev, novinarji, lahko tudi posamezniki kot državljani, ki jim za šolstvo ni vseeno. Vse to izvaja zunanji pritisk na šolsko stroko in druge deležnike, tudi na šolsko politiko, da vsake toliko časa ponovno dobro premislijo argumente za in proti, v skladu s spremembami in razvojem doktrine na strokovnem področju, in se opredelijo do novih, morda spremenjenih, ali obstoječih rešitev. Prizadevanje in ukrepi za večjo učinkovitost in izboljšave v šolstvu morajo temeljiti na podatkih (evidence-based) in v okvirih strokovnih ugotovitev s področja edukacije (theory-driven). Odgovor na dilemo, ali podatke o dosežkih učencev v šolah javno objaviti ali ne, ni enoznačen. Odgovora nista niti samo dva, diametralno nasprotna, da ali ne, odgovorov je veliko. Med obema skrajnostma, med neobjavo in objavljanjem vseh mogočih »številk«, ki se o dosežkih zberejo in računajo za posamezno šolo, je velik razpon možnih rešitev.

Nekateri šolski sistemi omogočajo javen dostop do dosežkov, da zainteresirana javnost lahko primerja dosežke šol, in tam, kjer starši lahko izbirajo šole, omogoča staršem možnost izbire. V veliki večini evropskih držav pa se zbirni podatki o preizkusih znanja po posameznih šolah ne objavljajo. Na Finskem so se zlasti javna občila zelo zavzemala za objavo razvrstitvenih lestvic šol, v poznejših razpravah pa je bilo doseženo nacionalno soglasje o tem, da se rezultati preizkusov ne objavljajo. V državah OECD v povprečju samo 37 odstotkov dijakov obiskuje šole, katerih ravnatelji so poročali, da so dosežki njihovih šol dosegljivi javnosti, medtem ko v Belgiji, na Finskem, v Švici, Avstriji, Španiji in Nemčiji zelo malo dijakov obiskuje šole, katerih dosežki so javno dostopni. Podobno je tudi izven Evrope, na Japonskem, v Šanghaju, Argentini, Panami, Tuniziji in Urugvaju. Nasprotno pa je v ZDA, Veliki Britaniji in Novi Zelandiji, kjer več kot tri četrtine dijakov obiskuje šole, katerih dosežki so na voljo javnosti. Študija OECD ne najde veliko pozitivnih povezav med javnim objavljanjem šolskih lestvic in izboljšanjem znanja učencev v šolah. Nesporno pa je veliko dokazov, da javno objavljanje dosežkov po šolah vpliva na obnašanje šol, učiteljev in staršev, četudi mnogokrat v smeri, ki si jo šolska politika posamezne države ne želi.

V nekaterih državah je tudi v uradnih dokumentih jasno določeno, da se nacionalni preizkusi ne smejo uporabljati za razvrščanje šol. To velja za Belgijo (francosko skupnost), sumativno preverjanje v Franciji, Luksemburgu, Avstriji in Sloveniji. Na Irskem imajo v zakonu (Education Act, 1998, no. 51) poseben člen, ki je osnova, da ministrstvo zavrne dostop do vsake informacije, ki bi lahko privedla do zbiranja podatkov za primerjavo dosežkov med šolami. V istem členu je tudi osnova za ohranitev anonimnosti ocenjevalcev pri izpitih. To omenjam zato, ker je v Sloveniji v letih 2008 do 2011 potekal sodni postopek o enaki dilemi. Neuspešen maturant oziroma starši so poskušali z argumenti o »dostopu do informacij javnega značaja« preko Rica priti do razkritja identitete izvedenca in ocenjevalca, ki je negativno ocenil izdelek kandidata. Ric je na osnovi doktrine anonimnega zunanjega ocenjevanja v konkretnih primerih pri maturi vztrajal pri anonimnosti zunanjih ocenjevalcev. Informacijski pooblaščenec pa je na osnovi splošnih načel o dostopu do »informacij javnega značaja« (ZDIJZ), ki se zberejo v javnem sektorju, poskušal Ric z odločbo prisiliti v objavo in razkritje identitete zunanjega ocenjevalca. Sodišče je v tem primeru prisluhnilo argumentom zakonitosti in strokovnosti ter odpravilo odločbo informacijskega pooblaščenca.

Nataša Pirc Musar poleg izdajanja upravnih odločb v vlogi državnega organa (informacijskega pooblaščenca) tudi medijsko »prepričuje vsakokratno oblast« in sočasno z odprtimi sodnimi spori polemizira z zakonitim delovanjem Rica, da naj bi tudi pri maturi »po različnih kriterijih razvrščali vse in vsakogar«. Kritično razmišljujoči šolniki v Sloveniji s(m)o še posebej občutljivi na način, kako se poskuša posegati in urejati »naše« strokovno področje. Šolstvo v Sloveniji je plačalo in še plačuje visoko ceno za vdor prava v svoje strokovno področje, podrejanja doktrine edukacije in prakse uradniškemu razmišljanju in upravnim postopkom; še posebej velike posledice ima to v šolah pri ocenjevanju znanja učencev. Vdor se je izvajal oziroma še ostaja prav pod okriljem všečnih gesel o brezmejnih otrokovih pravicah, svobodnem dostopu do informacij, neskončni pravici do izbire in pravicah do ugovarjanja… – vse za dobrobit otroka, četudi se zdravorazumsko in v praksi izkazuje, da so na dolgi rok mnoge takšne »pridobitve« v izrazito škodo otrok in mladostnikov. Zato je novo agresivno poseganje z odločbami državnih organov, pod podobnimi absolutnimi splošnimi gesli, s pokroviteljskim in vzvišenim odnosom do argumentov šolske stroke, še posebej problematično.

V vsaki državi šolstvo predstavlja pomemben družbeni podsistem s svojimi zakonitostmi, dobrimi platmi in tudi slabostmi. Vsekakor se mora tudi šolstvo, četudi po svoji naravi nekoliko konservativno, spreminjati. Po drugi strani pa se področje edukacije ne sme podrejati zaletavim pritiskom in ne (dovolj) domišljenim zahtevam posameznih staršev, skupin in tudi ne vdoru upravnih postopkov zunanjih državnih organov, četudi ob spremstvu všečnih gesel o brezmejnih pravicah posameznika do... Upam, da bomo v Sloveniji razumeli, da bi bilo nespametno spremembe pri strokovnih vprašanjih na področju šolstva (lex artis) (ali/in na kateremkoli drugem strokovnem področju) s prisilo uveljaviti s pravnimi odločbami informacijskega pooblaščenca in upravnih sodišč na osnovi splošnih načel (lex generalis), s »premočjo« nad posebnimi predpisi s področja šolstva (lex specialis) in v nasprotju z aktualno strokovno doktrino na posameznem področju (lege artis).

Sam ne trdim, da je kakovost in učinkovitost slovenske šole odlična, da nimamo resnih odprtih problemov in da niso potrebni novi in kritični premisleki, tudi deležnikov izven šol, ter drugačni pristopi. Pri tem je relevantno tudi vprašanje javnega objavljanja dosežkov učencev po šolah oziroma učinkovitejša uporaba kakovostnih povratnih informacij iz NPZ in matur. Za spremembo doktrine in prakse je nujna strokovna diskusija, tudi ne-šolnikov, ki mora rezultirati v spremembo znotraj šolske stroke. Zgledi iz razvitih držav nedvoumno kažejo, da se javno objavljanje dosežkov učencev po šolah ne ureja na osnovi splošnih predpisov s področja dostopa do informacij javnega značaja, sicer bi vse države šole javno rangirale. Očitno pa vsaka država ali celo dežela znotraj ene države (Velika Britanija, Nemčija) dostop do informacij za javno rangiranje šol ureja v svojih strokovnih šolskih predpisih. Naj vsaj v/o šolstvu dovolj pametni kdaj odločajo razumsko. Če bo pot do cilja prava in pravna, bo tudi odločitev širše sprejemljiva.