Protikorupcijska komisija je v svojem poročilu nanizala niz že zdavnaj znanih dejstev o angažmaju izraelskega kirurga v UKC Ljubljana, le da je nanje nalepila oznako korupcija. Okoliščine sodelovanja so zapletene, zato so ostale v ozadju razburljivih sklepov. V UKC Ljubljana so v mandatu Darinke Miklavčič ob praznini, ki je nastala po odhodu kirurga Vladimirja Sojaka, začeli sodelovati z Mishalyjem. Plačali so ga drago, a je bilo to še vedno veliko ceneje od operacij slovenskih otrok v tujini. Dobri strokovnjaki na izjemno zahtevnih področjih v medicini so redki in zato dragi. V naši največji bolnišnici so pri Mishalyju res ravnali po domače. Tja je očitno prišel »po vezah«, z izraelsko in ameriško, a brez slovenske licence, ki jo zahteva tukajšnja zakonodaja, namesto po podjemni pa so ga plačali po avtorskih pogodbah. Gre za neupoštevanje formalnosti, kar ni pohvalno, a je bilo že zdavnaj objavljeno in v zdravstvu niti ni posebno izstopajoče. Nenadno pravičništvo, ki se je usulo na bolnišnico, je zato nedosledno.

Zdravljenje najbolj ranljivih otrok ima v kombinaciji z visokimi zneski, ki se pri tem vrtijo, močan čustven naboj, zato je rodovitno polje za populizem in vse mogoče interese. Vodstvu bolnišnice je šlo to na roko, ko so Mishalyja pripeljali v Slovenijo in se hvalili z uspehi, zdaj pa se mu to maščuje. Z Darinko Miklavčič, ki nima več vajeti v rokah, se seveda nihče več ne ukvarja, zato se samo po sebi ponuja vprašanje, zakaj je tako pomembno, da Vrhunec odide predčasno.

To ne pomeni, da trenutno vodstvo bolnišnice pri srčnih operacijah otrok ni grešilo. Trajno rešitev iščejo že leta, začasno pa so začeli, ker jim je bilo tako priročno, predstavljati kar kot optimalno. Medtem jim je ob skaljenih odnosih med ljudmi, ki sodelujejo pri programu, in nespodbudnem lastnem položaju na tuje prebegnil eden od dveh domačih kirurgov, ki so ju usposabljali za te operacije. Sporni so bili tudi signali zaposlenim, naj tega, da se trajna rešitev odmika in da so visokoleteče napovedi druga za drugo padale v vodo, ne razglašajo preveč na glas. Inercija je recept, kako probleme zavleči v nedogled, a ne izpade tako spektakularno kot korupcija v višini 1,2 milijona evrov.

Tudi tokratna »korupcijska afera« se bo zagotovo znašla v priročnem naboru argumentov, ki naj bi dokazovali, da je v zdravstvu denarja še preveč. Kaj hitro se lahko obrne tudi proti ministru Gantarju, ki skuša znotraj vlade zagotoviti več denarja zanj – trenutno z interventno zakonodajo, kasneje tudi z reformo. Finančni minister Uroš Čufer je v teh dneh napovedoval, da čaka Slovenijo kar nekaj ukrepov racionalizacije poslovanja v javnem sektorju, pri čemer je izpostavil prav zdravstvo. Ključno vprašanje je, kje bodo iskali rezerve. Velike se na primer skrivajo v odločitvah, kje smejo kaj zdraviti, a politika se s temi čustveno nabitimi težavami noče spoprijeti. Noče se ubadati z besnimi župani, lokalnimi iniciativami in vplivnimi poslanci, ki branijo vsako posteljo v bolnišnicah posebej. Obnaša se enako, kot se je vodstvo UKC Ljubljana, ki se v srž težav ni spustilo, ker bi trčilo ob interese zaposlenih. Lažje je po inerciji zarezati v prihodke bolnišnic. Če bo v njih še naprej padal standard za bolnike, nujnih globljih sprememb pa ne bo, bo lahko politika pozornost po potrebi preusmerila tudi s kakšno staro afero.