Sodeč po članku Dober tek avtorice Jele Krečič v časopisu Delo (10. maja 2013) je lahko neskrivanje zdravega življenjskega sloga moteče. Avtorica zapiše, da je večerna rekreacija v mestu nespodobna in da moti nekatere ljudi, ki na ulici sedijo za mizo in se družijo ob plemeniti debati in pijači. Pravi, da gre pri tem za spopad duha in telesa. Kako? Ali lahko med seboj ločimo enega od drugega? Sestavine našega življenja (telesno, duševno, družbeno, duhovno) nikakor ne tekmujejo med seboj, ampak prej z medsebojno pomočjo sodelujejo. Osnova zdravega telesa je vendar tudi zdrava duševnost in duhovnost, pa tudi zdravo okolje, v katerem živimo. Ja, družbeno okolje, ki zna sprejemati različnost ljudi in ga ta različnost seveda ne moti, je zdravo. Bolna pa je družba, ki kaže s prstom na tiste, ki so drugačni.

Avtorica spornega članka celo zapiše: »Tek mimo lokalov in drugih prostorov sprostitve pa bi morali sankcionirati, tako kot kaznujemo ekshibicionista, ki razkazuje svoje intimne predele v javnosti.« Ko sem to prebral, skoraj nisem mogel verjeti takšni ravni domiselnosti. Kajti ne nazadnje, če ostanemo na ravni miselne telovadbe Jele Krečič, bi se lahko vprašali, ali morda ni sporno prav posedanje in pitje alkohola na mestni ulici. Seveda nikakor ne podpiram takšnega izključevanja.

Mestne ulice so prav prostor srečevanja različnih. Eni hodijo, drugi kolesarijo, tretji tečejo, četrti sedijo. Pa vendar so te razlike le začasne in površinske. V samem bistvu smo si veliko bolj podobni. Želimo svobodno živeti vsak v svojem lastnem slogu, ki ne škodi drugim. Pri tem pa je dobro, da se imamo dobro zato, ker to v sebi res čutimo, in ne zato, ker ugotavljamo, da drugi, ki živijo drugače, ne znajo živeti tako plemenito.

Polnovredno življenje seveda vsebuje tudi dobre medčloveške odnose, vključenost v družbo, razumevanje in tudi čutenje večplastnosti življenja. To pa lahko uresničujemo na zelo različne načine. Ja, draga Jela in njeni somišljeniki, tudi med tekom se lahko pogovarjamo plemenite reči, lahko skladamo pesmi, meditiramo, dojemamo različne življenjske okoliščine iz drugačnih zornih kotov, se imamo radi, se zaljubljamo...

V omenjenem članku avtorica tudi zapiše, da tekači verjamemo, da bomo »nekako v neskončnost odložili svojo smrt«. Pri tem pa jaz menim ravno nasprotno. Naša osnovna motivacija za zdrav življenjski slog je ravno zavedanje končnosti našega življenja in posledično želja, da ga ravno zato v polnosti doživljamo zdaj.

Vsem, ki jih moti, da drugi živijo bolj zdravo, pa seveda želim, da nehajo igrati igro večvrednosti, češ da jim ni mar za »telesno« in poveličujejo »duhovno«. Ob tem pa spregledajo, da je vse eno. Še več, da prepoznajo v tekaču, ki teče mimo, nekaj, kar jih bo razveselilo in morda dodatno opogumilo, da tudi sami poskusijo leteti po zraku z dotikanjem tal. Ja, da dojamejo v teku prepletanje »duhovnega – letenja po zraku« in »telesnega – dotikanja tal«.