Žal podobno krvavo statistiko zasledimo tudi v drugih bencinskih športih. Vztrajnostni reli Dakar, na katerem se je večkrat poškodoval tudi slovenski motorist Miran Stanovnik, je terjal 24 žrtev, serija NASCAR je do danes vzela 52 življenj, svetovno prvenstvo v reliju 19 in dirke za 24 ur Le Mansa 21, pod drobnogledom kritične javnosti pa je zadnja leta tudi svetovno motociklistično prvenstvo, potem ko sta se v letih 2010 in 2011 ubila mlada Japonec Šoja Tomizava in Italijan Marco Simoncelli.

Seveda so vsi športi na dveh ali štirih kolesih nevarni, toda izkušnje kažejo, da je mogoče s številnimi izboljšavami na dirkališčih in dirkalnikih žrtve preprečiti. Najlepši zgled za to je formula 1, kjer so po krvavem koncu tedna, ko sta se na veliki nagradi San Marina leta 1994 ubila Avstrijec Roland Ratzenberger in Brazilec Ayrton Senna – še danes velja za enega največjih mojstrov vrtenja volana – uvedli številne izboljšave in dvignili varnostne standarde, tako za dirkače kot tudi mehanike, gledalce in varnostnike. Bolid okoli glave dirkača mora zdržati silo 2,4 tone, vrat dodatno varuje opornica, bolj znana kot HANS, zmanjšali so dovoljeno hitrost v boksih, uvedli asfaltne izletne cone, vsako ogrožanje varnosti pa je takoj kaznovano. Vse skupaj se je izkazalo kot zadetek v polno, saj se v formuli 1 po tistem žalostnem koncu tedna ni več smrtno ponesrečil nihče.

Včasih pa tudi previdnost ne pomaga. Tako še vedno nikomur ni jasno, kaj je bilo relistu Hans-Petru Laberju, ki je po koncu dirke v karavani 200 vozil in spremstvu policije pri hitrosti vsega 30 kilometrov na uro v ovinku zdrsnil s ceste, varnostna ograja je prebila prednjo šipo in Avstrijca tako poškodovala, da mu ni bilo pomoči. Bizarno.