Kako daleč gre že skoraj histerično krpanje podobe Evrope kot gospodarske velesile ali vsaj sile, s katero gre resno računati, kaže včerajšnje bruseljsko napotilo, da mora biti Slovenija »pripravljena, da sprejme dodatne ukrepe, če bi se trenutno sprejeti izkazali za manj učinkovite, kot je predvideno, ali če bi katerega koli od teh ukrepov razveljavila sodišča«. Komisija torej vnaprej spodbuja oblast, da naj skuša meje pravne države, saj v Bruslju razumejo, da je lahko pravo resna ovira pri javnofinančni konsolidaciji. Za dosego tega svetega grala ni nobena žrtev preveč. Ob tem svetuje – pravzaprav komisija že dolgo ne svetuje, pač pa naroča – povišanje prihodkov iz posrednih davkov, kot je DDV, zmanjšanje socialnih transferjev in zmanjšanje plačne mase v javnem sektorju. Ko to latovščino prevedemo v jezik slehernika, je navodilo Bruslja precej jasno, teče pa prek jezika finančnega ministra Čuferja, ko napoveduje zmanjševanje pokojnin in posredno tudi pravic iz zdravstvenega zavarovanja in skoraj v isti sapi opozarja, da morda 900 milijonov evrov ne bo dovolj za sanacijo bank.

Oktobra bo komisija zahtevala nov funt mesa s shiranega telesa, čeprav nam OECD za letos napoveduje kar 2,3-odstoten padec bruto domačega proizvoda, poučeni z minulimi izkušnjami pa lahko kar pozabimo na obet 0,1-odstotne rasti BDP v letu 2014, kot jo predvideva OECD. Padec BDP bo za seboj potegnil padec standarda, padec potrošnje, padec prilivov prek DDV in, ni hudič, večjo brezposelnost. Če k temu prištejemo še zdrs na 53. mesto na lestvici konkurenčnosti, je slika naše prihodnosti še bolj jasna. Morda bi bilo v tem oziru bolj realno pričakovati ohranitev zdajšnjega primanjkljaja kot pa čudež, imenovan javnofinančna stabilnost. A evropska komisija, ki je s tako imenovanim šesterčkom zakonov jeseni 2011 pridobila še večja pooblastila za bdenje nad »obnašanjem« držav članic evra, s svojega piedestala deluje nekoliko gluha. In – razen ko gre za ideje in razlage Nemčije – z eklatantnim pomanjkanjem razumevanja.

Že jutri bo na Roški ulici v Ljubljani nova priložnost za dokazovanje, da tudi v Sloveniji ne razumemo prav veliko. Slavili bodo tisti, ki (si) še vedno nočejo priznati, da slovenska pomlad ni njihova last, pač pa zasluga tistih, ki so protestirali zunaj. V ponedeljek pa so pred sodiščem v Ljubljani napovedani protesti v podporo Janezu Janši, ki mu ima sodišče razsoditi v primeru Patria. Stanje normalnosti je oddaljeno precej več kot dve leti, kolikor je dolg časovni okvir, ki nam ga je odmerila evropska komisija, da se »spravimo v okvire«...