Za začetek smo pri stroki preverili, ali lahko projektu, ki ga ponujamo, zagotovimo ustrezen pravni okvir. Za stavo gre! Zanimalo nas je, ali je mogoče skleniti pravno obvezujočo dolgoročno stavo med dvema osebama, takšno, ki bi obvezovala tudi njune pravne naslednike, če bi stavitelja preminila, še preden bi se stavna napoved uresničila. Vsaj v enem primeru je namreč to zelo verjetno – podpisani je prepričan, da čez 50 let ne bo več v tostranstvu, o onstranstvu pa ne ve, ali so tam zagotovljene možnosti, da bi obljubo iz stave lahko izpolnil, če bi bilo to potrebno. Odgovor, ki smo ga prejeli od odvetnika Stojana Zdolška, nas je pomiril in je ta zapis tudi omogočil: tako stavo je mogoče skleniti, če se stavitelja odpravita do notarja, pred njim skleneta in podpišeta dogovor o stavi v obliki notarskega zapisa, ki bo obvezoval tudi njune pravne naslednike oziroma potomstvo. Vanj pa bomo, dodajamo sami, za vsak primer vključili še klavzulo, da je za reševanje morebitnih sporov iz take pogodbe pristojno prvostopenjsko sodišče v Ljubljani (danes je to Okrajno sodišče v Ljubljani).

Stavimo torej, da Slovenija čez 50 let ne bo več samostojna država! Ne bo je več kot države, ker nam pač ne gre. Državo si znamo izmisliti, a je ne tudi misliti. Ne znamo si vladati, imamo pa dober talent za to, da nam vladajo drugi. Ne znamo upravljati, opravimo pa vse. Tolažba, da vseh teh dvajset in nekaj let nismo volili pravih ljudi na prava mesta, zato bomo tako ravnanje spremenili, ne pomaga – izračunali smo, da se je v tem času na vodilnih funkcijah, od občin do države in velikih podjetij izmenjal en promile pripadnikov narodovega telesa, torej vsaj dva tisoč ljudi, kar je po vseh strokovnih merilih dovolj, da našemu izračunu priznamo znanstveno veljavnost. Namreč izračunu, ki dokazuje, da je vzdrževanje državnosti posel, ki ga ne zmoremo.

Kaj bo z deželo tedaj, 25. junija 2063, ki ga zainteresiranim staviteljem ponujamo kot datum, ko bomo preverjali, kdo se je zmotil in kdo ne, ne vemo. Morda bo Slovenija avstrijska zvezna dežela, morda spet Ljubljanska pokrajina, kakšna banovina ali pa bo – še najverjetneje – ena od republik Federacije Jugovzhodne Evrope (od Karavank do Egejskega morja). Nekaj že bo, in tudi državna himna bo, a to ne bo Zdravljica. Tudi denar bo naš, a ne tolar in ne evro, najbrž že konvertibilna marka.

Zastavljamo torej buteljko izbornega rdečega vina iz Brd (Collio Oriente), ki je najmanj šest let odležalo v 225-litrskih hrastovih sodih (letnik 2058), ali v domači reji vzrejeno stegno kraškega pršuta, ki je zorel na burji med Sežano in Komnom, v stavo pa sprejmemo tudi deset kilogramov kranjskih klobas (če bo evropski certifikat o njihovi pristno slovenski recepturi 25. junija 2063 sploh še kaj veljal).

Kdor je prepričan o nasprotnem od napovedanega, naj stavi!

P. S.: Stav, ki bi zatrjevale, da bo Slovenija ob državnost še prej kot čez petdeset let, ne sprejemamo.